NJETWORK

Delavci in sindikati

blanco — 2009-09-24T19:21:34Z

Delavski upor se je zgodil brez sindikatov in celo proti njim, zato ker so bili do sedaj sindikati na strani uprav in ne na strani delavcev. Sindikalni vodje so praviloma disciplinirali delavce.

Tak primer se je zgodil tudi v podjetju Vegrad, kjer je sindikat obsodil delavce, ki so opozarjali na nevzdržne bivalne in delovne razmere. Še več, iz priloženega dopisa je jasno, da je sodeloval pri njihovem odpuščanju.

Trenutno je treba podpirati delavski upor in samoorganizirane delavke in delavce. Njihov uspeh je edina garancija za ponovno oživitev delavskega gibanja (z obstoječimi sindikati ali brez njih). Interesi delavskega gibanja niso nujno enaki interesom sindikatov. Tako kot tudi zgodovina delavskega gibanja ni zgodovina civilno družbenih organizacij (sindikatov in strank)

Zahteve delavcev in delavk Gorenja

blanco — 2009-09-22T18:11:40Z

DELAVKE IN DELAVCI GORENJA NEPREKLICNO ZAHTEVAMO OD UPRAVE GORENJA, DA DO 7. 10.2009 REALIZIRA SPODAJ NAVEDENO:

1. s 1.10.2009 prehod na 40 urni delovni teden in razveljavitev Aneksa k veljavni Pogodbi o zaposlitvi, ki je začel veljati 1.1.2009.

2. 10% povečanje plače glede na oktobersko plačo 2008.

3. 150 EUR NETO POVIŠANJA OSNOVNE PLAČE vsem zaposlenim do vključno VII. tarifnega razreda, kar vključuje delavce/ke na čakanju, v bolniškem staležu, čistilci/ke, vse zaposlene v skupini podjetja Gorenje, vključno s hčerinskimi podružnicami.

4. izplačilo draginjskega dodatka 150 EUR NETO za mesec september 2009 vsem zaposlenim navedenim v točki 3.

Zahteva za nazaj:

5. odprava krivice, do katere je prišlo pri izplačilu 150 EUR draginjskega dodatka za avgust 2009, pri čistilcih/kah, gostinskih delavcih/kah in delavcih/kah v bolniškem staležu.

V NASPROTNEM PRIMERU BOMO DNE 8.10.2009 IZPELJALI GENERALNO STAVKO.

ZDRUŽENI/E DELAVCI/KE VSEH PODJETIJ GORENJA V SLOVENIJI.

Velenje, dne 23.09.2009

Poročilo izpred Mure, 21.9.09

blanco — 2009-09-21T21:26:28Z

Prvo kar sva z Raquel (našo prostovoljko iz Španije oz. Nizozemske) zagledala pred vhodom v Muro je bilo nekaj sto mirno čakajočih delavk in delavcev. Čakali so na rezultate pogovorov med predstavniki delavcev, direktorjem SOD-a Kuntaričem in upravo Mure. S kamero in mikrofonom sva se sprehodila med njimi in želela izvedeti z njihovo pogled na dogodek. Zakaj so tam, kje vidijo jedro problema, kako daleč nazaj so se začele kopičiti težave, kako dolgo so zaposleni, kako dolgo mislijo vtrajati pred Muro, kako uprava in krizni štab za reševanje Mure komunicirata z njimi, v kakšnih odnosih so s sindikati...? Izkazalo se je, da to ni povsem preprosto. Bodisi jim je bilo nerodno govoriti pred kamero, bodisi so odgovarjali, da se že vse ve, da so povedali že vse ter da čakajo na rezultate pogovora. Nekateri so bili kljub temu pripravljeni govoriti. Vsi so si bili enotni v tem, da je krivda na upravi, ki je nesposobna in vse bolj nefunckonalna, se iz leta v leto kopiči in skrbi le zase, krade, poneverja in posreduje napačne podatke ter je brez idej in znanja za vodenje tovarne. Od približno 3300 ljudi, ki delajo za Muro, jih neposredno v proizvodnji dela le 1800. Nezadovoljni so z vsemi direktorji zadnjih let, edini o katerem je kdo povedal kaj dobrega je Muršič iz konca osemdesetih. Trenutnemu prokuristu Podlesniku, ki je pravzaprav prevzel vlogo direktorja, očitajo, da zlorablja svojo pozicijo oz. prekoračuje pooblastila. Upravi očitajo tudi, da ni uspela ohraniti Mure kot prepoznavne znamke. Mura namreč (kot najverjetneje že veste) že leta živi le od lon poslov za druge znamke. Pritoževali so se tudi nad slabim odnosom do delavcev, šikaniranjem, nič komunikacije uprave z delavci. Monika iz Ambasade v Beltincih je omenila tudi govorice, da iz obratov že razvažajo stroje. Se pravi uprava, ne delavci,

Prav tako nezaupljivi so do sindikatov v katerih ne najdejo podpore. Kot veste že iz medijev, so se za stavko odločili mimo sindikatov. Večina delavcev Mure, vsaj tistih, ki so bili zbrani pred tovarno, dela tam že dolga leta. 10, 15, 30 in več let. Zato jih seveda zelo skrbi oz. so obupani nad možnostjo nove zaposlitve. Zaposlitev tako ali tako primankuje v celotnem Prekmurju, še toliko teže pa je najti zaposlitev starejšim od 35 let, kar pa jih je v Muri večina. Glede idej kako rešiti situacijo so bili skopi. Edini predlog je bil pravzaprav oživiti Muro kot tržno znamko. Za vprašanje, kako gledajo na prevzem tovarne, niso dosti poprijeli. Z izjemo enega, ki je zatrdil, da bi tovarno sami gotovo vodili bolje.

Okoli pete popoldne, tik pred zaključkom pogovorov med predstavniki delavcev, upravo (brez prokurista) in direktorjem SOD-a Kuntaričem, je prišel pred vhod tovarne spregovoriti eden od predstavnikov delavcev (morda sindikata?, nevem). Poslan je bil z nalogo, kot je priznal sam, da delavce pomiri. Pozival jih je predvsem k potrpljenju. Druga predstavnica delavcev je prebrala njihove zahteve: Odstop uprave, odgovarjanje uprave za situacijo v kateri se nahaja Mura in poneverbe, izplačilo plač in regresa ter prevzem neposrednega nadzora nad Muro s strani države oz. minstra za gospodarstvo.

Nato se je za mikrofonom pojavil Kuntarič. V glavnem je zbijal stare klamfe: Kako se SOD trudi za rešitev situacije, kako se intenzivno dela na tem, za to pa je potrebna potrpežljivost. Delavse je pozval naj SOD-u pomagajo rešiti Muro. Predsvem pa je branil sebe, češ da ni odgovoren za napake SOD-a izpred letošnjega aprila, ko je nastopil funkcijo in svoja šefa Pahorja in Lahovnika, ki da nista kriva za nastalo situacijo. Zaostrilo se je, ko je omenil načrt SOD-a in države, ki je ohraniti zdravo jedro Mure, kar naj bi bilo približno tretjino zaposlenih, kar seveda pomeni odpust ostalih dveh tretjin. Tu so delavke in delavci izgubili potrpežljivost in glasno zatrjevali, da so zdravo jedro vsi, da ali vsi ohranijo delo, ali pa nihče in naj gre Mura v stečaj.

To je ostala točka spopada tudi, ko se je iz Ljutomera pripeljal elegantno oblečeni prokurist Mure Podlesnik. Tudi on je zagovarjal ohranitev “zdravega jedra”, delavci pa so vztrajali na ali-ali zaposlitve vseh ali stečaju. Nato so padala vprašanja o poneverbah, izginulih milijonih državne pomoči, razlogih za zavrnitev naročil, od česa naj živijo, in očitki, da delavci vestno in dobro delajo, prenapihnjena uprava pa je pripeljala podjetje do propada, da je treba celotno upravo in režijo odpustiti... Podlesnik, ki v svojem arogantnem in samozavestnem nastopu deluje, kot da se pred množico obupanih in besnih delavcev počuti bolje kot doma na kavču pred televizijo, je vprašanja in očitke odbijal predvsem z roganjem. Na pripombe o v žepe izginulih milijonih je dogovoril, da v Muri res šivajo žepe. Na očitke slabega upravljanja z izjavo, da se Mura nima česa bati, saj je v tej množici očitno kup sposobnih managerjev. Ipd. Na očitek glede prenapihnjene režije je odgovoril, da se bo ta s sedanjih 25% (kar se sicer ne sklada s prej omenjenim razmerjem pribl. 1500 v režiji proti 1800 v proizvodnji, kar predstavlja pribl. 45%, ki so ga podali delavci) znižala na 17%.

Nato se je pojavila še izbrano oblečena delavska direktorica (ne vem točno kaj ta funkcija predstavlja), katero delavci očitno še bolj sovražijo kot prokurista. V navalu besnih očitkov je ostala povsem izgubljena in brez besed.

Na splošno je prevladoval vtis, da so tako uprava kot lastniki pravzaprav že povsem obupali nad Muro, država pa se nekaj mlačno trudi le zaradi videza. V tem je bistvena razlika do Gorenja, kjer lastniki še zdaleč niso obupali nad dobički in stavka dejansko pomeni orožje. Tudi delavci, vse tako kaže, vidijo možnost, da se Mura pobere kot že zdavnaj zamujeno. Hkrati pa tudi ne.

Težko se je bilo ogniti vtisu, da je situacija precej obupana in da stavki manjka naboja, razmisleka in idej, da bi lahko kmalu prinesla nek preobrat.

Res ni nobena skrivnost, da se težave - ne le v Muri, v celem Prekmurju - kopičijo desetletja (brezposelnost, nizka povprečna izobrazba, postarano prebivalstvo, malo ali nič priložnosti, katastrofalna lokalna oblast...), pri čemer oblastna razmerja ostajajo prej kot ne nedotaknjena, vlada pa se vedno znova trudi težave le potlačiti in jih odriniti v nevidno. To smo še kako na lastni koži izkusili in izkušamo tudi v Art centru (oz. sedaj Art središču). Mentaliteta zadržanosti in pasivnosti v javnih zadevah, še posebej značilna za Prekmurje, omogoča da se za razne župančke in podobne prigrebejo brezveznjakoviči zadnje vrste, ki izstopajo zgolj po svojem agresivnem nastopu in pomanjkanju zadržkov. ko pride priložnost kaj pograbiti in si prilastiti, tudi če niti ne vejo kaj bi s tem počeli.

Nagradno vprašanje je, kakšna je pot ven iz tega. Gre za velik vozel problemov, tako da je težko biti pameten. Gotovo pa se da kaj narediti. Goričko npr., ki že leta bolj kot od česa drugega živi od kmetijskih podpor EU, ima to prednost, da je zaostalo v kmetijskem 'razvoju' in - za razliko od ravninskega dela Prekmurja - ni toliko onesnaženo s kmetijsko kemijo. Ima veliko biotsko raznolikost in (pa naj se sliši še tako patetično) prekrasno naravo. Zakaj ne bi iz kultur, ki nimajo nobene cene prešli npr. na konopljo, ki je bila tu do 70-tih avtohtona in razširjena. S pomanjkanjem nafte postaja vse bolj zanimiva kot surovina. Nezahtevna je za pridelavo, uporabna je praktično cela rastlina, za najrazličnejše namene. V Nemčiji npr. se njena uporaba hitro širi. Če bi se na pridelovalo konopljo, bi lahko na njeno predelavo preklopila tudi Mura. S kakšno linijo človeku prijaznih tkanin.

Lep pozdrav iz Art središča Julij

Poziv k solidarnosti z delavci in delavkami Gorenja

blanco — 2009-09-20T17:43:47Z

V torek, 15.9.2009, so delavke in delavci velenjskega podjetja Gorenje nenapovedano za dva dni zaustavili proizvodnjo. Kaplja čez rob, ki je povzročila pogumno dejanje upora, so bili zneski na plačilnih listah. Vendar pa sta se bes in razočaranje delavk in delavcev stopnjevala že dolgo pred tem. Vse večja stiska, še zaostrena s protikriznimi ukrepi, je ob omalovažujočem odnosu nadrejenih ter licemernih pozivih k lojalnosti podjetju, delavke in delavce privedla do točke, ko – po lastnih besedah – nimajo več kaj izgubiti. »Smo čarovniki«, so vsepovprek govorile delavke, »da sestavimo konec s koncem vsak mesec!«. Spontan protest proti nevzdržnim razmeram in za človeka vredno življenje je bil sočasno nezaupnica skorumpiranim sindikatom in s tem konec modela sindikalizma, v katerem sindikati pomirjajo in nadzorujejo delavce, namesto da bi bili organizacije delavskega boja proti izkoriščanju.

V četrtek je proizvodnja v Gorenju po večurnih pogajanjih zopet stekla. Razlog so bile grožnje uprave, da se bo umaknila iz pogajanj in začela delavce in delavke sodno preganjati ter obljube, da bodo lahko svoje zahteve dosegli v okviru pogajanj. Delavci in delavke Gorenja so zato in zaradi delnih uspehov stavke (uprava je zagarantirala, da stavkajoči delavci ne bodo na noben način preganjani, delavcem in delavkam je bil obljubljen in že izplačan draginjski dodatek v višini 150 Evrov, uprava je pristala na vrnitev na štirideset urni delavnik, pri čemer je treba vedeti, da so delavci že sedaj delali krepko čez štirideset ur, za kar pa niso bili plačani) stavko zamrznili do sedmega oktobra. Do takrat se v njihovem imenu pogaja pogajalska skupina, ki so jo izbrali sami, medtem ko so sindikatu SKEI množično in enoglasno izrekli nezaupnico.

Delavci in delavke Gorenja potrebujejo solidarnost. Z vrnitvijo na delo so ponovno osamljeni in izpostavljeni grožnjam, izsiljevanjem ter manipulacijam. Tako množična, enotna in egalitarna demonstracija delavske moči, ki se je postavila nasproti vodstvu in skorumpiranemu sindikatu, torej samemu sistemu upravljanja z delavci in delavkami, predstavlja svetlo upanje, da se lahko upremo krivicam, dosežemo večjo enakost in človeka vredno življenje. Da pa to upanje ne bi izgorelo v razočaranju, da bi bile solidarnost, samoorganiziranost in neposredna participacija zmagovite, morajo delavke in delavci Gorenja brezkompromisno zmagati v svojem boju. Bodisi v trenutnih pogajanjih bodisi v bodoči stavki.

Zato pozivamo k izrazom solidarnosti, ki jih zbiramo spodaj in na elektronskem naslovu soc.center.rog@gmail.com. Izrazi solidarnosti bodo posredovani upornim delavcem in delavkam Gorenja.

(POZOR! po podpisu je treba potrditi link, ki je avtomatsko poslan na elektronski poštni naslov podpisnika)

Upor v Gorenju (napoved oddaje IWW Viza za budućnost)

blanco — 2009-09-18T17:22:18Z

- Upor delavcev in delavk Gorenja / Multimedialno, Aktualno

Poročilo iz Gorenja drugi dan po vrnitvi na delo

blanco — 2009-09-18T17:15:45Z

Na oglasni deski v fabriki se je danes znašlo sporočilo sindikata SKEI. Podpisal ga je Žan Zeba, predsednik SKEI Gorenje. Z njim sindikat sporoča svoje zahteve. Te so 10% povečanje plač.

Delavci in delavke ne zahtevajo 10% povečanje plač, ampak zahtevajo 10% povečanje osnove glede na lansko oktobrsko plačo plus povečanje za 150 Evrov neto (ne enkratno, ampak trajno). Po besedah delavcev in delavk je zahtevati ali ponuditi 10% povišanje navadno norčevanje iz delavcev (to bi zneslo 15 Evrov neto). Če uprava Gorenja do 7. okrobra na to ne pristane, bodo delavci in delavke ponovno stavkali. Sindikat je tako še enkrat dokazal, da je na strani uprave in ne delavcev.

Obveščeni smo bili tudi, da je v času pogajanj s predstavnicami in predstavnikom delavcev, ki so jih izbrali sami delavci, predsednik uprave Bobinac grozil, da si naj, v kolikor se v četrtek delavke in delavci ne vrnejo na delo, priskrbijo odvetnike, saj bodo sodno preganjani.

Uporne delavke in delavci Gorenja morajo zmagati!

Poročilo ekipe SC Rog iz upornega Gorenja in poziv k oblikovanju solidarnostne mreže

blanco — 2009-09-16T11:09:52Z

Ekipa SC Rog se je zgodaj zjutraj odpravila v Velenje, kjer se je včeraj zgodil upor delavk in delavcev Gorenja. Pred tovarno je bila skoraj celotna jutranja izmena. Delavke in delavci so pred tovarno stali že celo noč in nameravajo vztrajati. Povedali so nam, da nihče od delavcev iz proizvodnje ne dela, v protestu sodelujejo vsi Gorenjevi obrati, stroji mirujejo. Skratka, protestira ok. 3000 delavk in delavcev Gorenja. Protest je izbruhnil spontano, vendar kot rezultat dolgotrajnega kopičenja krivic. Delavci pripovedujejo o raznih problemih, s katerimi se vsakodnevno soočajo: neplačane ure, povečevanje norm, poškodbe na delu, šikaniranja, nezadovoljstvo s sindikati ipd. Zaenkrat protest delavk in delavcev Gorenja ni avtonomno organiziran. Med delavci in sindikati obstaja vrzel, saj delavci sindikatom ne zaupajo in ne sprejemajo povsem zahtev, ki so jih sindikati oblikovali in naslovili na upravo Gorenja. Zato se zdi dosedanje medijsko poročanje o dogajanju v Gorenju neustrezno in nepopolno. Obstaja potreba po vzpostavitvi avtonomnega informacijskega kanala, preko katerega bi lahko delavke in delavci sami povedali, kaj se dogaja.

Med delavkami in delavci je čutiti povezanost in medsebojno podporo. So jezni, niso pa zagrenjeni. Svoja pripovedovanja popestrijo z obilo humorja. Obenem se zavedajo, da je ključnega pomena, da jim uspe oz. da njihov upor ne bo poražen.

Med pogovorom so nekateri povedali, da bi radi imeli lasten mikrofon in s tem možnost, da na glas izrazijo svoja mnenja in zahteve. Zato smo se v SC odločili, da jim posodimo opremo, da vzpostavijo tovrsten javni prostor pred tovarno. Obenem so delavke in delavci povedali, da bi jih veselili in dodatno motivirali izrazi podpore različnih skupnosti in iniciativ. Tovrstno podporo so na primer že dobili od velenjskih dijakov, ki bodo prišli podpreti svoje starše. Zato bo v SC Rog danes (v sredo, 16.09.) ob 20h sestanek o možnostih oblikovanja solidarnostne mreže. Radi bi se pogovorili o temu, kaj se dogaja v Gorenju, kaj ta proces pomeni in kako bi veljajo izraziti solidarnost z delavkami in delavci. Vabljeni vsi, ki vas to zanima!

Pika na G

blanco — 2009-09-16T11:05:37Z

Tisoči delavk in delavcev pred vhodom v tovarno Gorenje. Tisoči glasov, ki končno svobodno izražajo svoj srd in svojo stisko. Zaradi šikaniranja, laži, teptanja dostojanstva. Zaradi revščine v kateri živijo, čeprav delajo petke in svetke in so zgarani še preden so dopolnili trideseto. Gre za spontan upor delavcev, ki se je kuhal že precej časa. Vse manjše plače glede na količino opravljenega dela, zaporniški režim na delovnem mestu, nadustost in šovinizem uprave in tudi sindikalistov, o katerih med delavkami in delavci ni slišati nič dobrega.

Odziv uprave in sindikalistov na upravičen srd in upor delavcev je prilil olja na ogenj. Direktor je delavce med drugim obtožil, da imajo nizke plače zaradi kreditov. Kredite, v kolikor jih zaradi mizerne plače sploh dobijo, porabijo zato, da plačajo položnice in obleko. Namestnik direktorja je delavki med drugim zabrusil, da se nima kaj buniti glede na to, da nima zob in da se še vedno ni naučila slovensko. Sindikalni zaupniki so skušali celo fizično preprečiti delavcem in delavkam, da zapustijo proizvodne hale. Eden izmed njih je na pripombo delavke, da bi za svoje protestno zaustavitev dela potrebovali ozvočenje in mikrofon, odvrnil, da si lahko mikrofon vtakne v rit.

In še je zgodb, ki smo jih slišali v kratkem obisku delavcev in delavk Gorenja, ki so ponosni na gorenjeve proizvode in zrevoltirani zaradi revščine in sistematičnega teptanja dostojanstva. Ko se je smrtno ponesrečil kolega na delu, so morali brez prestanka delati naprej, ob s polivinilom pokritim truplom. Na stranišče lahko hodijo samo z dovoljenjen nadzornika. Zaradi monotonega dela v strupenem okolju imajo številne bolezni. Vsi so željni, da povedo svojo zgodbo in vsi so odločeni: "Ničesar več nimamo za izgubiti, zato gremo do konca".

Si lahko zamislimo, kaj bo, če delavci in delavke Gorenja zmagajo? Če ostanejo odločni in si ne pustijo vzeti glasu? Če definirajo zahteve na osnovi svojih stisk, potreb, želja, upanj? Če se ne pustijo ujeti v še en menedžment krize, v katerem jim bodo vzeli glas in jim ponudili privid reševanja težav. Še en privid, v katerem bodo vedno bolj revni, vedno bolj zgarani, vedno bolj oropani dostojanstva. Verjetno lahko že sedaj rečemo, da po teh dogodkih v Velenju nič več ne bo tako kot je bilo. Ljudje so ugotovili, da imajo sami ključ za kritiziranje družbene realnosti in za njeno spreminjanje. To je tisto, v kar verjememo, zato pozivamo k vzpostavitvi solidarnostne mreže z delavci in delavkami Gorenja. Iniciativni sestanek bo danes (16. septembra 2009) v SC Rog na Trubarjevi 72.