NJETWORK

Peticija Predsedniku Državnega zbora

blanco — 2014-04-09T14:52:28Z

Spoštovani,

pred kratkim je državnozborska Preiskovalna komisija za ugotovitev in oceno delovanja ekstremističnih skupin začela zasliševati znane Mariborčanke in Mariborčane. Preiskavo o njihovi odgovornosti za mariborske vstaje in nasilje na le-teh je preiskovalna komisija sprožila na osnovi anonimke, katere avtorji naj bi bili starši in sorodniki fantov, ki so bili pridržani na tretji mariborski vstaji, kazensko ovadeni in skoraj mesec dni priprti, nakar so se proti njim začeli nepošteni in pristranski sodni procesi. Sedem aretiranih in kazensko ovadenih udeležencev tretje mariborske vstaje je bilo na prvi stopnji že obsojenih na sedem mesecev zapora. Proti deveterici pa je tožilstvo vložilo obtožne predloge konec lanskega leta. Starši, ki sodelujemo v Skupini Svoboda vstajnikom, smo bili prizadeti ob takšni zlorabi našega imena v anonimki, saj z njo nimamo nič. Žalosti nas, da se naši veliki negotovost in tesnoba, ki ju čutimo od arbitrarnih aretacij naših sinov, zlorabljata v politikantske namene. Spoštujemo Mariborčane in Mariborčanke, ki jih pobudniki preiskave obtožujejo ekstremizma, in ne želimo, da nas na tovrsten način delijo. Maribor si zasluži boljšo usodo in zanjo delujemo skupaj. Namen kriminalizacije naših sinov in nedavni poskusi kriminalizacije znanih Mariborčanov in Mariborčank, je preprečiti prepotrebne spremembe na bolje, s tem pa boljše življenje meščank in meščanov Maribora.

Na podtikanja in brezvestno zlorabo naših imen odgovarjamo s peticijo na Predsednika Državnega zbora, s katero od Državnega zbora zahtevamo, da sproži preiskavo v ustreznih delovnih telesih o ozadju represije nad udeleženci in udeleženkami mariborskih vstaj, ter o nepoštenih in pristranskih sodnih procesih. Želimo, da se ta preiskava sproži v Komisiji za peticije ter človekove pravice in enake možnosti, ki je ustrezna komisija za preiskavo hujših kršitev človekovih pravic. Naši sinovi so namreč bili arbitrarno pridržani, maltretirani v skoraj mesec dni trajajočem priporu, na koncu pa sojeni in obsojeni v izrazito pristranskem in nepoštenem procesu. S tem so bile kršene njihove človekove pravice in človekove pravice vseh – predvsem z ustavo zagotovljena pravica do združevanja in svobodnega izražanja. Želimo, da se preiskava pelje tudi v Preiskovalni komisiji za ugotovitev in oceno delovanja ekstremističnih skupin. Tam je bilo namreč umazano naše ime, zato želimo, da se ga tam tudi opere. Vsekakor pa želimo, da se preiskava pelje v duhu medsebojnega spoštovanja, sploh pa konstruktivno. To peticijo naslavljamo na Predsednika DZ zato, da se konča agonija naših sinov, kot tudi, da prispevamo k političnemu dialogu v državi. Namesto kriminalizacije protestnikov, potrebujemo okvirje za vključujoč dialog, kako za naša mesta in družbo zagotoviti boljšo prihodnost. V kolikor se v predlaganih delovnih telesih ne da ustvariti ozračja za takšno preiskavo, predlagamo, da se v ta namen ustanovi posebna preiskovalna komisija.

Naša peticija sloni na naslednjih krivicah in kršitvah pravic našim sinovom:

(aretacija in pripor iz 3. na 4. 12. 2012)
bili so žrtve arbitrarnih in neselektivnih aretacij, katere je spremljala nesorazmerna raba fizičnega in psihološkega nasilja s strani pripadnikov posebnih policijskih enot, ki na protestih niso ščitili z ustavo zagotovljenih pravic, ampak so jih aktivno kršili.
neposredno po aretaciji, njihove morebitne poškodbe, ki so jih utrpeli ob aretaciji, niso bile primerno oskrbljene, prav tako ni bilo primerno poskrbljeno glede njihovih siceršnjih zdravstvenih težav, hkrati pa jim je bilo onemogočeno zadovoljevanje najosnovnejših življenjskih potreb,
v priporu se jim je ravno tako kratila pravica, da o priporu obvestijo nas, zaskrbljene starše, ki smo informacije o tem, kaj se pravzaprav dogaja z našimi sinovi, in kje se sploh nahajajo, dobili z velikim naporom, sploh pa praviloma šele po enem dnevu,
v priporu so bili fantje žrtve siljenja k podpisovanju dokumentacije glede razloga njihove aretacije oz. očitanih jim dejanj, pri čemer so kriminalisti v več primerih do njihovega podpisa prišli preko zvijač in prikrivanja podatkov o tem, kaj pravzaprav podpisujejo,
obtožni predlog, zaradi katerega so bili aretirani fantje priprti, je bil utemeljen na podlagi domnevnega dokaznega materiala v obliki policijskih helikopterskih posnetkov, iz katerih – kot se je izkazalo kasneje tekom sodnega procesa – ni mogoče identificirati nobenega konkretnega kršitelja, hkrati pa se je tekom sodnega procesa ob pričevanju kriminalista, ki je pripor odredil, izkazalo, da v času sestavljanja obtožnega predloga, slednji do tega istega dokaznega materiala sploh še ni imel dostopa,

(preventivni pripor)
na podlagi nikakršne pravne podlage in utemeljitve, da psihološke lastnosti fantov nakazujejo na ponovitveno nevarnost očitanih jim dejanj, katere pa ni ugotovil nikakršen za to usposobljen strokovnjak, je bil fantom dodeljen skoraj mesec dni trajajoč preventivni pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, v katerem so bili stiki z njihovimi najbližjimi skrčeni na minimum, hkrati pa so bili zvedeni na posameznike, ki so z udeležitvijo na vstaji, na kateri so udejanjali z ustavo zajamčene pravice do svobodnega izražanja in združevanja, počeli kriminalno dejavnost,

(sodni proces)
skupina aretiranih in priprtih, obdolžena in obtožena »delovanja v skupini, ki preprečuje uradni osebi uradno dejanje«, je v samem začetku leta 2013 pričela mukotrpen, izčrpajoč in avtoritarno voden sodni proces, ki je očitno privilegiral tožilsko stran,
za sodni proces je bilo razpisanih kar osemintrideset praktično celodnevnih obravnav, ki so si sledile v takšnem časovnem razporedu, da je bilo fantom onemogočeno izpolnjevanje šolskih in študijskih, zaposlenim pa delovnih obveznosti. Zaradi dolgotrajnega sodnega procesa, in ker gre v veliko primerov za še šolajoče ali pač nezaposlene fante, smo bili njihovi starši prisiljeni k najemanju kreditov za zagovornike,
na podlagi časovne razporeditve obravnav tekom sodnega procesa, je bilo obrambi prav tako skorajda onemogočeno poglabljanje v sodne spise,
priče obrambe so se sistematično in neutemeljeno diskreditirale, hkrati pa so bile priče tožilstva – policisti, ki so jih bodisi ujeli na laži, oziroma so tekom sodnega procesa radikalno spreminjali svojo zgodbo, brez vsakršnih pomislekov bile kot verodostojne priče vključene v nadaljnji sodni proces (na primer: do danes sta bila ustavljena dva postopka proti obtoženima vstajnikoma, saj sta lahko s posnetki dokazala krivo pričanje policistov, medtem ko ti isti policisti še vedno ostajajo glavne obremenilne priče v nekaterih sodnih postopkih drugih že obsojenih ali tistih, ki še čakajo na začetek postopka),
sodni proces je bil voden tako, da je povsem izključil širši družbeno-političen kontekst vstaj, vključno z dejstvom, da se fantje teh niso udeležili zato, da bi izvajali kazniva dejanja, ampak, da bi udejanjili svoje temeljne pravice do svobodnega izražanja in združevanja, sploh pa izrazili svoje nestrinjanje z družbeno-politično situacijo v naši državi, ter koruptivnimi dejanji takratnega župana mesta Maribor,
fantje obdolženi »delovanja v skupini, ki preprečuje uradni osebi uradno dejanje«, so bili obsojeni izključno na podlagi pričevanj policistov, brez vsakršnega vizualnega ali kakršnega koli drugega materialnega dokaznega gradiva.

To je samo nekaj najočitnejših krivic, ki so bile prizadejane našim sinovom, družinam, Mariborčanom in Mariborčankam ter vsej demokratični Sloveniji. Zato prosimo, da v Državnem zboru z vso potrebno skrbnostjo obravnavate to peticijo in nam omogočite, da na ustreznih delovnih telesih ugotovimo ozadje policijske represije nad udeleženci vstaj in pristranskih in nepoštenih sodnih postopkov.

Starši pridržanih, kazensko ovadenih, priprtih in kriminaliziranih udeležencev tretje mariborske vstaje, ki delujejo v skupini Svoboda vstajnikom in člani ter članice skupine Svoboda vstajnikom. Peticiji se pridružujejo nekateri znani Mariborčani, ki jih je skušala inkriminirati izmišljena anonimka.

Okrogla miza »Occupy Istanbul - Occupy Turkey«

Parisien — 2013-06-17T07:34:49Z

Četrtek, 13. junij, v Atriju ZRC SAZU, Ljubljana

V teh dneh se z upanjem in strahom oziroma na Turčijo. Tam že dva tedna poteka izjemna mobilizacija za demokracijo in proti avtoritarizmu turškega premiera. Demokratična vstaja se je začela kot odgovor na poskus uničenja za svobodo zbiranja, izražanja in združevanja vitalnega trga ter parka v Istanbulu. Park Gezi in trg Taksim skušajo turške oblasti pod taktirko premiera Erdogana pretvoriti v komercializiran prostor in simbol zatrtja demokracije in vzpostavitve režima sultanovskega avtoritarizma. Mnogoterost, ki park in trg brani, skuša obraniti in širiti prostore svobode in samodoločnega življenja. Spopad zanju je tako postal katalizator širšega družbenega nasprotja v Turčiji, nasprotja med političnim avtoritarizmom in družbenim konservativizmom, ki sta neobhodna sopotnika neoliberalno kapitalističnega modela razvoja na eni strani ter aspiracijami svobodoljubnih ljudi na drugi. Spopad, ki je znan in ki danes poteka domala povsod. V Sloveniji prav tako silovito kot v Tuniziji, Egiptu, Španiji, Turčiji oziroma povsod, kjer je profit pred ljudmi.

Študenti in študentke iz Turčije, ki so na študijski izmenjavi v Sloveniji, se dobro zavedajo, da je turška družba na razpotju. Zato so se samoorganizirali in začeli solidarnostne akcije z namenom informiranja tukajšnje javnosti o dogajanjih v Turčiji in s pozivom k solidarnosti. Tako so tudi izvedli proteste pred turško ambasado v Ljubljani. Ob tem je nekatere popisala policija, kar je sramota za samodeklarirano demokratično državo. Državljanov in državljank države, ki se sooča z odkrito grožnjo suspenza demokracije in ki ima debeli dosje kršenja človekovih pravic, se ne popisuje! Kljub takšnemu načinu zastraševanja turški študenti in študentke, skupaj z lokalnimi vstajniki in vstajnicami nadaljujejo kampanjo informiranja in solidariziranja. V letnem Atriju ZRC SAZU sta študentki iz Univerze Dokuz in Univerze Anadolu, skupaj s kolegoma iz Univerze v Ljubljani, govorili o situaciji v Turčiji. Razprava se je v prvem delu dotaknila trenutnega dogajanja v Turčiji. Študentki sta tako spregovorili o ozadju protestov, o avtoritarizmu premiera Erdogana, heterogeni sestavi protestnikov in z veliko zaskrbljenostjo o možnih scenarijih konfliktov v Turčiji. Debata je namreč potekala v času, ko je Erdogan zahteval izpraznitev parka in trga, kar je podkrepil z argumentom brutalne policijske represije. Nato se je debata dotaknila skupnih imenovalcev med demokratično vstajo v Turčiji, Sloveniji in drugod. Razpravljavci iz publike in gostje so ugotavljali, da je demokracija, ki jo branimo in gradimo, ne le delovanje demokratičnih institucij, temveč tudi svoboda različnih načinov življenja in svoboda zbiranja in združevanja brez avtorizacije oblasti. Lekcija, s katero imajo težave tudi evropske demokracije, ki so vse preveč pasivne, ko Erdogan snuje represivni scenarij. Slednje pa niti ni tako presenetljivo, če vemo, da se doma pogosto lotevajo demokratičnih protestov z represijo.

Debata se je končala s skupno ugotovitvijo, da moramo v teh dneh po svojih močeh izkazovati praktično solidarnost z vstajniki in vstajnicami v Turčiji. Zatrtje vstaje bi pomenilo poteptanje upanj turških generacij, hkrati pa bi pomenilo slab obet tudi na globalni ravni, saj bi okrepilo avtoritarne, konservativne in neoliberalne sile. Udeleženci so se prav tako dogovorili, da bodo nadaljevali z razpravo o skupnem boju za demokracijo. Morda tudi v obliki vstajniške ambasade od spodaj, ki bi omogočila učinkovite akcije solidarnosti v času, ko skorajda »zbiramo stave«, kje bo naslednja vstaja.

Gre za demokracijo, gre za naš skupen boj za demokracijo!

10 Paragrafov proti enem gnilem Jabolku – iSuženjstvo v Foxconnu

Parisien — 2013-05-07T11:54:55Z

napisali prijatelji gongchao (marec 2013) - www.gongchao.org

1. Prolog

Foxconn je največji pogodbeni proizvajalec elektronike na svetu. V svojih velikih tovarnah na Kitajskem in v drugih državah dela za Apple, Sony, Google, Microsoft, Amazon in ostale znamke. Foxconnovi delavci, ki proizvajajo naša komunikacijska orodja, kot so iPhone, Kindle in Playstation, so iSužnji, prisiljeni v obupne delavne pogoje.

Leta 2010 je pozornost svetovne javnosti pritegnila serija samomorov v Foxconnovih kitajskih tovarnah. Pod pritiskom zgrožene javnosti so v Foxconnu obljubili, da bodo izboljšali pogoje in dvignili plače, vendar se razmere od takrat niso spremenile na bolje. Foxconn je zgolj pospešil preseljevanje tovarn v notranjost Kitajske, kot "še cenejšo" delovno silo zaposluje dijake na praksi, prikriva delovne nesreče, da bi privarčeval in nadaljuje z militarističnim upravljalskim režimom. [1]

Vendar so delavci v Foxconnu daleč od tega, da bi ostali tihe žrtve izkoriščanja in represije. Poleg tega, da uporabljajo vsakodnevne oblike boja proti ritmu tekočega traku, se borijo tudi s stavkami in izgredi.

2. Huda proizvodnja

Pogodbeni proizvajalci so podjetja, ki ponujajo proizvodne kapacitete znamkam, ki nimajo lastnih tovarn. Ta sistem proizvodnje se je v 70. in 80. letih 20. stoletja razvil tako za elektroniko kot tudi za tekstilno in obutveno industrijo. Mnoge od teh tovarn se nahajajo v posebnih ekonomskih zonah v Azijskih, Latinskoameriških in Vzhodnoevropskih državah z nizkimi plačami.

Od 80. let naprej se je Foxconn iz malega podpogodbenika razvil v največjega svetovnega proizvajalca z več kot milijonom delavcev samo na Kitajskem. V Foxconnovih tovarnah v industrijskih centrih Kitajske (kot so Shenzhen, Kunshan, Taiyuan, Hangzhou, Chengdu, Zhengzhou, Langfang) dela od desettisoče do stotisoče delavcev. Podjetje interno upravlja celotni proces razvoja in proizvodnje elektronskih naprav, njegove kapacitete pa vključujejo tako nizkotehnološko proizvodnjo posameznih delov kot tudi visokotehnološki proces sestavljanja proizvodov. Foxconn je izpilil produkcijski način, ki danes predstavlja model za globalne proizvodne verige in tovarne na svetovnem trgu.

3. Preprosto izkoriščanje

iSlave (iSuženj) bi lahko črkovali tudi "I slave" [2]: gre za služenje šefom v dobi interneta, za podrejanje kapitalističnemu izkoriščanju in nasilnemu tovarniškemu režimu. Za delavne razmere v Foxconnu je značilen tayloristični delovni proces na montažnih linijah in delovnih mizah, sistem delovnih izmen z obveznimi in deloma neplačanimi nadurami, strogo in despotsko nadzorovanje na delovnem mestu, hiter ritem in intenziteta dela, nevarno delovno okolje; tako v smislu nevarnih strojev kot tudi strupenih snovi, oboje pa posledično vodi do delovnih nesreč in poklicnih bolezni. [3]

Avtoritarni način upravljanja vključuje tako strogo kontrolo dela, težke kazni za še tako majhne "prekrške", telesne preiskave, ki jih izvajajo varnostniki v podjetju in še marsikaj drugega. Prenatrpani spalni prostori, kjer živi večina delavcev, so z zastraženimi vrati, obveznim čiščenjem prostorov, ki ga morajo opraviti zaposleni sami ter z dodelitvijo istih sob delavcem iz različnih oddelkov in izmen zgolj podaljšek proizvodne hale in montažnega traku. Vse to vodi v izolacijo, pomanjkanje spanca ter nesoglasja med delavci in prav to je tudi cilj politike, ki naj bi preprečila kolektivno upiranje v podjetju.

4. Ceneje kot poceni

Večina delavcev je migrantov iz podeželja med 16.in 25. letom starosti, 60 odstotkov je moških. [4] Njihove plače so med 1300 in 2300 RMB na mesec (vključno z nadurami: 160-280 EUR). To je po navadi več kot so zajamčene minimalne plače v regiji, vendar ni dovolj, da se v mestu ustalijo, si ustvarijo družino ali pa si privoščijo življenje, ki ga želijo.

Da zaobidejo delovno zakonodajo, z regulativami o minimalni plači vred, v Foxconnu vsako leto kot takoimenovane praktikante zaposlujejo po več deset tisoč dijakov in študentov tehničnih šol, starih med 16 in 18 let. [5] Ti so pogosto s strani šole prisiljeni, da delajo za Foxconn v okviru njihovega praktičnega izobraževanja. Uradno so tam, da pridobijo delovne izkušnje, dejansko pa jih uporabljajo, da delajo za tekočim trakom skupaj z ostalimi delavci – za nižje plače in brez nadomestila, ko jih odslovijo. Praktikanti služijo kot rezervna armada delavcev. Poleg Foxconna mnogo drugih podjetji na Kitajskem črpa iz tega bazena delovne sile.

5. Upori in neredi

Zgodba o iSužnjih je zgodba o izkoriščanju in zatiranju, pa tudi o vsakodnevnem kljubovanju in borbi. Je zgodba o kapitalističnemu obvladovanju delavcev in kontroli nad proizvodnjo, o intenziteti in hitrosti dela (proizvodnji menjalne vrednosti) kot tudi o kvaliteti proizvedenega blaga (proizvodnja uporabne vrednosti).

Delavci v Foxconnu se pritožujejo nad vrsto problemov: nad nizkimi plačami, surovim ritmom proizvodnje, nesmiselnim in dolgočasnim delom, nevarnim delovnim okoljem, despotizmom nadrejenih, nad gnečo v spalnih prostorih. Foxconn primerjajo z zaporom, hrano v menzah primerjajo s hrano za prašiče, sovražijo vsakodnevno izčrpanost med in po delu in pravijo stvari kot so: "Če dolgo ostaneš v Foxconnu, postaneš neumen!" in "Foxconn me je izdal, tega ne morem odpustiti!" [6]

Poleg tega, da "glasujejo z nogami" – veliko delavcev Foxconn zapusti – delavci pogosto uporabljajo vsakodnevne metode boja, kot so sabotaža in počasno delo, občasno pa tudi kolektivne oblike boja, kot so stavke, kakršne so bile tiste v tovarniškem kompleksu v Zhengzhou oktobra 2012 in v Fengchengu januarja 2013. Kjer so bile takšne oblike boja zaradi militarističnega režima upravljanja zatrte, so se zgodili neredi, kot v tisti v Chengduju junija in Taiyuanu septembra 2012. [7]

6. Popravljanje nepopravljivega

Število uporov migrantskih delavcev se je v mnogih industrijskih centrih na Kitajskem od začetka 21. stoletja močno povečalo in vrh doseglo poleti 2010 s stavkovnim valom v avtomobilski industriji. Podjetja so bila prisiljena povišati plače. Pri tem gre predvsem za to, da je morala Komunistična partija Kitajske (KPK) zaradi strahu pred nestabilnimi razmerami, ki bi lahko ogrozile njeno oblast, v obdobju od 2006 do 2011 na letni ravni v povprečju dvigniti uradne minimalne regionalne plače za 12,5 odstotka, do leta 2015 pa se predvideva dvig za najmanj 13 odstotkov. [8]

Foxconn je bil poleg tega pod pritiskom javnosti zaradi serije samomorov, ki so se leta 2010 zgodili v njegovih obratih na Kitajskem in je zato dvignil plače (medtem pa je znižal dodatke in plačilo za nadure), vendar je hkrati začel seliti proizvodnjo iz obalnega razvitega Jugovzhoda v notranjost Kitajske, kjer so plače nižje tudi do 50 odstotkov. Ta poteza, ki je med različnimi regijami in mesti vzpodbudila tekmovanje za investicije, je Foxconnu zagotovila tudi finančno pomoč države. Istočasno so v Foxconnu vlagali v nove stroje in tehnologije, vendar ne z namenom, da bi nadomestili človeško delo, ampak zato, da bi ga dekvalificirali in razvrednotili ter ga tako še bolj podredili ritmu strojev. Vendar niti prostorski niti tehnološki popravki niso popravili nepopravljivega, saj se je po letu 2010 večina delavskih bojev, o katerih se je poročalo zgodila v novozgrajenih tovarnah.

7. Taktike odvračanja

KPK že leta poskuša preprečiti delavske nemire. Tega ne počne zgolj s politiko korenčka in palice (z dviganjem minimalnih plač in z represijo), ampak tudi z usmerjanjem proletarskega nezadovoljstva k posredniškim telesom in delovnim sodiščem, pa tudi z neposrednimi intervencijami ministrstva za delo. Ker vsi ti ukrepi v preteklih letih niso preprečili delavskega nezadovoljstva, kot je bil val stavk in uporov poleti 2010, je KPK v nekaterih podjetjih, kjer so se nedavno zgodili delavski upori, pričela s poskusnim uvajanjem sprememb v sindikalni ureditvi, tako da so deloma zamenjali sistem imenovanja sindikalnih predstavnikov od zgoraj s sistemom voljenih predstavnikov v industrijskih obratih (primer te politike je Hondina tovarna v Foshanu, kjer se je val stavk začel).

V začetku leta 2013 so tudi iz Foxconna sporočili, da bodo do julija organizirali sindikalne volitve v obratih in potem to ponavljali vsakih pet let. Uradni sindikat KPK je v Foxconnu aktiven že od leta 2006, vendar je pod strogim nadzorom uprave. "Demokratična" legitimnost voljenih sindikalnih predstavnikov v proizvodnih obratih naj bi izboljšala podobo potilnice, ki vlada v javnosti, ko je govora o podjetju. Foxconn pa hoče predvsem spodkopati delavski boj, ki poteka mimo sindikatov skozi stavke in druge oblike direktnih akcij. Reforme sindikalne organizacije bodo zagotavljale upravi več informacij o nezadovoljstvu delavcev in ta bo lahko hitreje reagirala ter že v zgodnji fazi preprečila kolektivno delovanje.

8. Upravičeno blatenje

Kritike in napadi zaradi surovosti eksploatacije in slabih pogojev dela letijo tako na Foxconn kot na Apple. Ameriško podjetje s svojo bleščavo znamko simbolizira globalizirano kapitalistično kulturo, zgrajeno na najsurovejši obliki mezdnega suženjstva, tako v tovarnah dobaviteljev, kot je Foxconn kot tudi v Applovih trgovinah in drugje.

Mednarodna kampanja proti tema dvema podjetjema se je začela še pred samomori leta 2010. Njen namen je, da se obe podjetji osramoti ter tako poveča pritisk javnosti in organizira bojkote s strani potrošnikov, v upanju, da bo to Foxconn prisililo v izboljšanje pogojev. [9] Težko je reči, kakšen učinek je imela ta kampanja. Gotovo je, da mora Apple, če hoče ohraniti prodajo, skrbeti za javna podobo, vendar je bilo vse, kar sta Apple in Foxconn naredila do sedaj, zgolj prazne obljube in kozmetični popravki. Kaj več bi pravzaprav lahko pričakovali? Resnični pritisk so zaradi visoke stopnje usipa v navezavi s primanjkljajem delovne sile v industrijskih centrih na Kitajskem kot tudi z delavskim bojem v Foxconnovih tovarnah ustvarili delavci sami.

Vendar tu ne gre za vprašanje učinkovitosti kampanj blatenja določenih podjetij. Večina teh kampanj je po navadi vzrok poostritve naslednjih problemov: (1) Kampanje so po navadi omejene na kritiko "prekomernega izkoriščanja", "zlobnih šefov", "nedemokratičnosti v podjetju" in "zatiranja sindikatov". To vodi do zahtev po "družbeno odgovornem" upravljanju, "demokratični" mediaciji v sporih med kapitalom in delavci, v najslabšem primeru pa pripelje do zahteve po intervenciji (avtoritarne) države, da se vzpostavi "socialna pravičnost"; (2) kampanje pogosto promovirajo (neodvisne) sindikate, kolektivno pogajanje in ostale oblike pogajanj med kapitalom in delavci; nazadnje (3) pa kampanje v podporo delavskim bojem iščejo pomoč od zunaj, tako naj bi "potrošniki" iz "bogatih držav" pomagali "proizvajalcem", ki se jih predstavlja kot šibke (ali kot žrtve), iz "revnih držav".

9. Konec iSuženjstva

Kljub dobrim namenom (1) takšna okrnjena (ideološka) kritika kapitalizma vodi do iluzij o velikih spremembah, ki se jih da doseči skozi reformistično mediacijo. Razredni boj je več od nihanja med delavskimi boji in kapitalističnimi popravki, ki vodijo v nove pogoje izkoriščanja. Gre za boj proti izkoriščanju samemu. Nadalje (2) bodo delavci v Foxconnu pogoje izboljšali samo, če jim uspe izgraditi delavsko moč na podlagi zavračanja dela skozi stavke in druge oblike bojev v Foxconnovih tovarnah. Sindikati lahko v procesu pogajanj dosežejo ugodne sporazume zgolj v primeru, ko delavci lahko nadaljujejo s tovrstnim kolektivnim delovanjem. Nazadnje je potrebno poudariti (3), da napačno razumevanje, kako tlakovati pot za poenotenje borb proletarskih subjektov po svetu, krepi delitve med delavskimi razredi v različnih delih sveta.

V času globoke krize kapitalizma, ko povsod po svetu nova razredna gibanja kažejo svojo sposobnost samoorganizacije, so smiselne kampanje, ki napadajo vse strukture kapitalistične eksploatacije, si ne prizadevajo za medrazredno mediacijo in ki temeljijo na medsebojni solidarnosti "enakih med enakimi". Solidarnost je mogoča, ko (potencialno) uporni in opogumljeni subjekti uvidijo skupne cilje in povežejo svoje borbe. V primeru Foxconna bi to pomenilo, da se delavci v Foxconnovih tovarnah na Kitajskem (ali Češkem in v drugih državah), rudarji koltana v Kongu, prodajalci v Applovih trgovinah in klicnih centrih po svetu, pa tudi drugi, borijo proti lastnemu izkoriščanju, medtem pa kažejo na eksploatacijo in borbe vzdolž produkcijske verige.

10. Epilog

Kar je pri Foxconnu najbolj šokantno, ni ekstremnost in podlost, ampak rutinskost in normalnost izkoriščanja in ponižanja. Izraz iSuženj (iSlave) ne označuje samo posebne vrste mezdnega suženjstva, ampak sam princip izkoriščanja skozi mezdno delo: podrejenost avtoritarnemu produkcijskemu režimu, izžemanje presežne vrednosti v duhamornem delovnem procesu. Z drugimi besedami, Foxconnov surovi način eksploatacije nima temeljev v zlobnih umih kapitalistov (čeravno bi ti resnično utegnili biti zlobni), ki stojijo za podjetjem, ampak v logiki akumulacije kapitala. Despotsko upravljanje je zgolj strategija za dominacijo in izžemanje delovne sile, torej reakcija na vsakodnevno upiranje in delavske boje "od spodaj".

V vsakodnevni borbi iSužnjev gre za vprašanje, koliko in po kakšni ceni se bo izkoriščala njihova delovna sila in ali naj sploh opravljajo izčrpavajoče, monotono in nevarno delo v tovarnah. Sami niso viktimizirani zobniki v mašineriji kapitala – kot se jih vidi iz perspektive kapitala – ampak sila, ki nenehno ovira kapitalistične načrte produkcije in reprodukcije. Foxconnovi delavci predstavljajo razredni boj v Kitajski svetovni tovarni, njihove borbe pa so del trenutne intenzifikacije globalnih razrednih bojev, ki so vzrok in posledica krize kapitalizma. Če moč delavcev v Kitajskih svetovnih tovarnah dovolj naraste in uniči globalno verigo akumulacije kapitala, je mogoče vse. Naredimo več kot to, da samo opazujemo, čakamo in upamo.

************

Yang, dijak in delavec v proizvodnji: "Stroj je tvoj gospod in gospodar" [10]

Uporaba verbalnega nasilja ima na delavce enak vpliv kot proizvodne kvote in kontrole kvalitete, kar je postalo najbolj očitno med jutranjimi zbori. Najprej so vse poklicali po imenu. Nato je vodja proizvodne linije razložil, kakšne so naloge za tekoči dan, in izpostavil težave, kot so nečistoča na delovnem mestu, nered na delovnih mizah, klepetanje med delom in slabo opravljeno delo. Vsako jutro smo morali poslušati njegove očitke. (...)

Nadzorniki delavce zatirajo, stroji pa delavcem odvzamejo občutek smisla in dragocenosti življenja. Delo od človeka ne zahteva sposobnosti samostojnega mišljenja. Vsak dan se ponavljajo isti preprosti gibi, zaradi česar delavci počasi izgubijo čustva in postanejo apatični, njihove misli pa niso več osredotočene na sedanjost. Opažal sem, da med delom pogosto odplavam. Popolnoma sem ponotranjil vse delovne gibe in ko sem se nenadoma prebudil iz sanjarjenja, sem moral vprašati sodelavca, ali sem obdelal zadnji kos. (...)

Stroji se zdijo kot čudna bitja, ki goltajo neobdelane materiale, jih prebavljajo in izpljunejo kot končni proizvod. Proces avtomatizirane proizvodnje poenostavlja naloge, ki jih opravljajo delavci, slednji v proizvodnji nimajo več pomembne funkcije. Delajo kot služabniki strojev. Izgubili smo vrednost, ki naj bi jo imeli kot ljudje, in postali podaljški strojev, njihovi priveski, njihovi sužnji. Stroj sem si pogosto predstavljal kot gospodarja, ki ga moram kot suženj česati. Česati nisem smel ne prehitro ne prepočasi, nežno in natančno, da ne bi poškodoval kakšne dlake ali pa mi glavnik ne bi padel na tla. Če česa ne bi storil prav, bi me kaznovali. (...)

Nekega dne mi je sodelavka povedala, da januarskih nadur niso izplačali in da so zato delavci prenehali z delom. (...) Nekateri so prevzeli iniciativo in tega dne niso hoteli opraviti nadur. Takoj so se jim pridružili drugi delavci v delavnici in ob koncu izmene je večji del delavcev zavrnil nadure in odšel iz delavnice. Nekateri od tistih, ki so prevzeli inicijativo, so pozneje zapustili podjetje ali pa so bili premeščeni v druge oddelke.

V delavnicah si pogosto lahko opazil, kako delavci iščejo priložnosti za zaboušavanje. Nekega dne je do mene prišel moj kolega Ming. Bila sva dobra prijatelja, vendar mi ni bilo jasno, zakaj med delovnim časom nima nikakršnih obveznosti. "Moj stroj se je pokvaril", je rekel. Odgovoril sem: "Odlično." Kmalu za tem je zašepetal: "Stroj sem pokvaril namenoma. Uporabil sem varnostno stikalo in stroj se je ustavil. Potem sem stikalo vrnil na izhidiščni položaj in nihče ne ve, kaj se je zgodilo." Drug delavec pa mi je povedal, da takrat, ko je preveč dela ali pa si želi malo počitka, standardne dele obravnava kot škart in jih uniči, tako jih je treba ponovno proizvesti. Na ta način zmanjšuje produkcijske kvote in upočasni hitrost dela. Rekel mi je: "Sodelavec na nočni izmeni je zavrgel kar dve škatli standardnih delov."

Seveda obstaja tudi preprosta in direkna oblika upiranja, glasovanje z nogami, kar pomeni, da preprosto greš. Enkrat sem od sodelavca dobil sms: “Dal sem odpoved! Nič resnega ni, ne da se mi več prenašati nočnega mučenja.“ V Foxconnu je delal samo 35 dni.

See online : www.gongchao.org

[1] To so izsledki raziskave o Foxconnu dokumentirane v knjigi: Pun Ngai, Lu Huilin, Gao Yuhua, Shen Yuan (2012): Wo Zai Fushikang (Jaz v Foxconnu), Peking. Nemški prevod knjige je izšel marca 2013: iSlaves – Ausbeutung und Widerstand in Chinas Foxconn-Fabriken (Izkoriščanje in upiranje v Foxconnovih tovarnah na Kitajskem), Dunaj; glej http://www.gongchao.org/de/islaves-buch.

[2] Angleška beseda 'slave' je prek stare Francoščine 'sclave' in srednjeveške Latinščine 'sclavus' prišla iz bizantinske Grščine σκλάβος (sklábos). Izvorno etimološko beseda σκλάβος označuje Slovana, saj so bili v določenih vojnah v zgodnjem srednjem veku mnogi Slovani ujeti in zasužnjeni (http://en.wikipedia.org/wiki/Slave); 'i' v iPhone pa pomeni internet, poleg tega lahko pomeni tudi posameznika, kot I (jaz) glej: http://www.quora.com/History-of-App...

[3] Več informacij v Angleščini najdete na: http://www.gongchao.org/en/islaves-.... Zanimiv intervju z bjuvšo Foxconnovo delavko, ki opiše razmere v podjetju: http://www.youtube.com/watch?v=lhf0...

[4] Do teh sprememb je prišlo v prejšnjem desetletju. Pred tem je bila večin zaposlenih žensk, vendar so zaradi pomanjkanja delovne sile v industrijskih centrih, še posebej v delti Biserne reke, pričeli zaposlovati moške.

[5] Praktikantje so leta 2010 predstavljali 15 odstotkov celotne Foxconnove delovne sile: Pun Ngai/Chan, Jenny: The Spatial Politics of Labor in China: Life, Labor, and a New Generation of Migrant Workers. The South Atlantic Quarterly 112:1, Winter 2013

[6] Glej zgodbe delavcev v: Pun Ngai, Lu Huilin, Guo Yuhua, Shen Yuan (2012) omenjeno v opombi 1

[7] Seznam stavk in neredov v Foxconnovih obratih je na: http://www.gongchao.org/en/Texts/20...

[8] Glej http://www.reuters.com/article/2012...; po drugih virih so se na Kitajskem "realne plače merjene v dolarjih dvignile za 350 procentov v zadnjih enajstih letih": http://www.ft.com/intl/cms/s/0/7412...

[9] Za primere takšnih kampanj glej strani Good Electronics http://goodelectronics.org/ in Make IT Fair http://makeitfair.org

[10] Iz: Pun Ngai, Lu Huilin, Guo Yuhua, Shen Yuan (2012) omenjeno v opombi 1

BENEFIT IZ-HODA, ZATO, DA LAHKO (P)OSTANEMO NORI

netičnemiš — 2012-11-19T23:20:29Z

VABILO NA ČUDAŠKO ZABAVEN ŽUR RIBE SMO MED NAMI
ZATO, DA LAHKO VSI (P)OSTANEMO NORI

SOCIALNI CENTER ROG (TRUBARJEVA C. 72), petek: 23.11.2012, start 19:00

Družba nas je označila za čudaške, rekla da smo nori, prilepila različne psihiatrične diagnoze in nas odrinila v institucije.

Mi pa ne vemo kaj je norost !?!

Totalne institucije so vir zlorab, ponižanja, nasilja in kaznovanja. Totalne institucije so glavna struktura socialnega in zdravstvenega sistema pri nas. Družba mora biti čista, zato revne, osamljene, duševno bolne, stare, hendikepirane in ekscentrične država pomete v institucije. Iz-hod je gibanje za dezinstitucionalizacijo. Iz-hod je gibanje proti nasilju in zapiranju ljudi z duševnimi stiskami in drugimi nalepkami, ki ljudi označijo za nevredne. Norost ni zločin, zato je ni potrebno zapirati in vkleniti za zidove institucij.

Nekaterim med nami je uspel Iz-hod na svobodo, a tu so nas obdali novi zidovi, tokrat le ti bolj prosojni. Varčevalni ukrepi, rezanje socialnih pravic, drastično zmanjševanje sredstev za skupnostne socialno-varstvene programe nas potiskajo nazaj kamor nočemo, tja od koder ni povratka. Trend institucionalizacije se vrača še v večji meri nazaj, namesto, da bi se strukture socialnega varstva snovale kot skupnostne. Kljub številnim družbenim in strokovnim iniciativam je tovrstna nova fašistoidna forma političnim, farmacevtskim in psihiatričnim lobijem ljubša.

Če je to norost, se jutri v njej lahko znajdeš tudi ti!

Pridruži se nam, edino v solidarnosti smo močnejši!

P R O G R A M :

Dokumentarni film o Iz-hodu (made by Nejc Birsa & Staš Štrukelj)

Ljudov laboratorij (KUD Ljud)

WC direktorja društva prijateljev zmernega napredka in predsednika marionetne uprave ustanove nevladnih mladinskega polja pošiljata organizacija zapet, zaigrat ducat nevergreenov Marka Breclja s pomočjo muzejskih električnih instrumentov.

Majki di Majk, reper iz Gornje Radgone http://www.youtube.com/watch?v=oLut...

Da vas malo podraž'mo – crazy dražba, kupi neprecenljivo

Oriental dance by Monika Bohinec, from old age Egyptian baladi to new age Belly dance

Zelo neznana DJ-ka bo zaribala ribe (žur do jutranjih ur)

+

domače vino domače žganje koktejli

veganski kebabi čokoladne ribe

Vstop prost!

Zbiramo prostovoljne prispevke za Iz-hodovce in njihovo oskrbo ter življenje v skupnosti

www.iz-hod.info

Širi dalje!

Resolucija Ksenofobija se ne izplača, ksenofobija se plača

blanco — 2012-10-25T08:49:47Z

»Kršenje človekovih pravic se ne izplača. Kršenje človekovih pravic se plača.« (pokojni dr. Borut Brumen)

Defašizacija in denacifikacija se, zgodovinsko gledano, žal vedno začneta zunaj skupnosti. Boleči proces defašizacije in denacifikacije se mora nadaljevati in končati znotraj skupnosti, da dosežemo notranjo higieno. Rezultat mora biti zakonska prepoved zanikanja grozodejstev (izbris), kaznovanje vzpostavljanja naci superiornosti ter sankcioniranje nacifašističnih storilcev.

Proces defašizacije Srbije in Ruande še ni končan.

Slovenija ima priložnost, da prehiti ti naci državi: brez zunanjega diktata naj procesuira brisalce in zagovornike izbrisa ter se tako izbriše iz svetovne mape fašističnih držav.

Izbris 25.671 oseb iz registra stalnih prebivalcev (RSP) je vsekakor »dosežek« nacifašistične ideologije, ki so jo poosebili ljudje z imeni in priimki.

Proces defašizacije v Sloveniji je odvisen od vseh stalno bivajočih na tleh Republike Slovenije. Bilo bi generacijsko neodgovorno zapustiti ta boleč proces zanamcem.

Z osebno in javno obsodbo se lahko distanciramo.

Tudi če se odločimo za osebno distanciranje od nacističnega izbrisa, bomo še naprej živeli v nacistični državi. Ne glede na številčnost nacionalnih manjšin z lahkoto in brez zgražanja pristajamo na le dve uradno priznani nacionalni manjšini.

V Sloveniji je vsaj toliko Romov kot Italijanov in Madžarov skupaj. Italijanov ali Madžarov je desetkrat manj kot Bošnjakov, Srbov, Hrvatov, ali vsaj nekajkrat manj od Albancev.

Zato menimo, da obstajata le dve pravični rešitvi :

1. Postanemo država brez nacionalnih manjšin.

2. Postanemo država s enakopravnim priznavanjem manjšinskih pravic.

Rezime resolucije, izglasovane na skupščini Civilne iniciative izbrisanih aktivistov v Ljubljani 18. julija 2012:

1. Nujnost sodnega preganjanja naslednjih brisalcev:

Alojz Peterle

Igor Bavčar

Slavko Debelak

Alenka Pervinšek Mesojedec

2. Nujnost sodnega preganjanja zagovornikov izbrisa, ki sta za deset let podaljšala izbris ter na škodo davkoplačevalcev podvojila odškodnine:

Janez Janša

Branko Grims

Andrej Šter

3. Zakonsko naj se prepove zanikanje izbrisa.

4. Ali izbrišemo nacionalne manjšine ali priznamo vse kvantitativno enake.

Ko so nacisti prišli po komuniste, sem ostal tiho; nisem bil komunist.

Ko so zaprli socialne demokrate, sem ostal tiho; nisem bil socialni demokrat.

Ko so prišli po sindikaliste, nisem spregovoril; nisem bil član sindikalistov.

Ko so prišli po Jude, sem ostal tiho; nisem bil Jud.

Ko so prišli po mene, ni bilo nikogar ki bi spregovoril.

(Martin Niemöller, 1976)

Podpisniki:

Aleksandar Todorović

Mirjana Učakar

Stojan Bubanja

Irfan Beširević, predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov

Hack The World

blanco — 2012-02-12T16:13:28Z

Živa demokracija

blanco — 2012-02-11T15:34:24Z

Peticija za novo politiko do drog

Parisien — 2011-11-02T10:29:07Z

Na podlagi pričevanj, ki smo jih zbrali na delavnicah pred borzo, ugotavljamo, da je politika drog neustrezna in jo je treba spremeniti. Očitno je namreč, da pristop, ki sledi ameriškemu sloganu »Vojne proti drogam« povzroča več hudega kot dobrega. Krepi dobičke elit, krši človeške svoboščine in pravice, najeda pravno državo in določen del prebivalstva sili v revščino in stisko. Kriminalizira ljudi, ki nikomur nič nočejo, jim odreka dostojanstvo in pomoč, ko jo rabijo.

Zato zahtevamo:

Dekriminalizacijo osebne uporabe in posesti nedovoljenih substanc.
Omogočanje uporabe konoplje za medicinske namene.
Širitev mehanizmov zmanjševanja škode (spodbujanje varnejših in odgovornejših načinov uživanja – npr. kajenje namesto vbrizgavanja, varne sobe, razdeljevanje antidota proti predoziranju, itn.)

Pogledati online : Podpiši peticijo!

Tweet lokalno

blanco — 2011-10-06T20:57:39Z

Tweet globalno

blanco — 2011-10-06T20:51:49Z