NJETWORK

Na juriš na vodni top!

blanco — 2010-02-18T14:59:24Z

Vlada je sprejela tako imenovano izhodno strategijo iz krize. Istočasno je premier Pahor naznanil, da je politike konsenza konec, rekoč, da bo vlada skušala doseči soglasje glede ukrepov izhodne strategije le do določene točke, nato bo sprejela unilateralno odločitev. Napoved ukrepov za izhod iz krize in konca konsenzualne politike je pospremila obnovljena zgodba o nakupu novega vodnega topa za razganjanje demonstracij. Na osnovi teh informacij seveda ni težko speljati sklepa, da je vlada pripravljena na represivni scenarij, po katerem bo iskanje soglasja in usklajevanje nadomestil vodni top in kordoni robocopov. Kaj je ozadje tega premika od konsenzualne politike k represivni naddoločitvi političnih procesov in kaj vse to pomeni za družbene in delavske boje?

Najprej je treba odgovoriti na vprašanje, zakaj gre pri ti. izhodni strategiji iz krize. Na dlani je, da bo bitka okrog nje odločila, kdo in na kak način bo plačal krizo. Vsi stebri izhodne strategije pričajo o tem: fleksibilizacija trga dela, spremembe fiskalne politike, "racionalizacija" javnega sektorja in javnih storitev. Vsi ukrepi, ki zadevajo omenjene stebre, govorijo o tem, da se je vlada odločila, da bodo krizo plačali tisti, ki zanjo niso krivi, produktivna multituda. Spremembe davčnih obremenitev, lažje odpuščanje zaposlenih, definiranje novih režimov fleksibilnega izkoriščanja delavcev, drastični posegi v javni sektor in krčenje pravic iz naslova socialne države - vse to daje jasno vedeti, da bo vlada tistim, ki so krivi za krizo in njeno poglabljanje, podelila nov mandat upravljanja z družbo, takorekoč absoluten, neomejen in brezpriziven mandat.

Seveda je kriza globalna, povezana s krahom finančne kapitalistične globalizacije. Ne smemo pa pozabiti, da jo je v Sloveniji poglobil specifični razvoj tukajšnjega kapitalizma: privatizacija kot razlastitev množic in razvrednotenje skupnega bogastva ter lastninska konsolidacija, ki sta izhajali iz projekta vzpostavitve nacionalnega kapitalističnega razreda. Seveda specifični razvoj nacionalnega kapitalizma ne zanika, da so njegove poteze in logika lastne kapitalizmu nasploh. Splošna skorumpiranost slovenskih kapitalističnih subjektov, kot je primer izčrpavanja podjetij skozi lastninsko konsolidacijo ali pa kraja državnih subvencij za skrajšanje delovnega časa v času krize, pomeni, da je poskus vlade, da prenese tako rekoč absoluten mandat vladanja na te iste kapitalistične subjekte, toliko bolj škandalozen. Kako je mogoče, da hoče ti. leva vlada nagraditi subjekte, ki so krivi za to, da se velik del prebivalstva iz meseca v mesec prebija z dohodki, ki so nižji od eksistenčnega minimuma, da je deset odstotkov prebivalstva (za kar je z migracijsko politiko neposredno odgovorna vlada) izključenega iz države blaginje in podvrženega režimu apartheida, da nove in nove generacije mladih izobražencev pristanejo v skrajno negotovih oblikah zaposlitev, brez možnosti, da uresničijo svoje znanje in sanje, da živimo v kastni družbi, v kateri je predmet medgeneracijske transmisije poklicna bolezen, ne pa optimizem, ki bi izhajal iz procesov širjenja možnosti življenja in svobode?

Prvi odgovor na vprašanje, zakaj gre pri izhodni strategiji, je torej na dlani. Želijo, da plačamo krizo, da pozabimo, kdo je zanjo odgovoren, da se podeli mandat za gašenje požara piromanom. Pri takšni zastavitvi problema tvegamo, da se v nas zbudi zgolj bes in občutek nemoči, nekakšno moralno ogorčenje, vse to pa nam ne da ravno predstave o tem, kaj lahko naredimo. Zato si moramo zastaviti drugo vprašanje in sicer, kako se temu scenariju zoperstaviti, kako preprečiti, da bomo plačali krizo, kako jo preusmeriti v osvobodilno gibanje. Tudi na to vprašanje lahko odgovori analiza prehoda od konsenzualne politike k vodnim topovom. Na prvi pogled vlada na ta način grozi socialnim partnerjem, seveda ne ti. delodajalski, ampak delojemalski strani. Človek logično pomisli, da si premier ne zamišlja, kako bo vodni top šprical predstavnike gospodarske zbornice ali pa kakšnega Bobinca, medtem ko igra tenis. Sama vsebina ukrepov za izhod iz krize govori prej o tem, da si premier predstavlja, da bo vodni top razganjal delavske, študentske ali upokojenske demonstracije. Pa tudi to se znotraj dosedanje paradigme vladanja ne zdi preveč verjetno, saj so bili za kontrolo nad tovrstnimi protesti zaenkrat dovolj sindikalni funkcionarji, ki so jim demonstracije predstavljale argument za pogajalsko mizo. Zato je jasno, da vodni top vstopa v tukajšnje politično življenje kot indikator pomembne spremembe same paradigme vladanja. Seveda bi mnogi radi v vsem skupaj videli le znamenje prislovične nevretenčnosti dotičnega premiera, ki pač izjavi tisto, kar mu v določenem trenutku nekdo prišepne in se mu zdi "kul". Takšno podrejanje realnih političnih procesov osebnostnim karakteristikam politikov, pa lahko le zamegli situacijo in nam onemogoči videti realne politične procese in tendence, od kod preži nevarnost in kje so priložnosti za procese radikalne tranformacije sveta. Če gremo onkraj osebnostnih lastnosti premiera in si prikličemo v spomin politično dinamiko v času krize, potem lahko vidimo, da ni napoved represivnega scenarija nič drugega kot poslednji žebelj v krsto socialne države - mehanizmov in institucij, ki so skrbele za to, da so družbeni konflikti pomirjeni in vpreženi v koncept enodimenzionalnega kapitalističnega razvoja.

Paradigma socialne države pa ni padla šele zdaj, z vladnimi žuganji. Po stavkah in protestih, nastalih zunaj okvirjev in celo volje korporativnih stanovskih organizacij, si ne more nihče več zatiskati oči pred nepovratno krizo socialne države. Erozija podpore organizacijam interesnega predstavništva, kot so velike sindikalne centrale, izraža po eni strani krizo ti. gradualizma, postopnega razlaščanja ljudi, ki je bilo v pomembnem delu menedžirano v institucijah socialnega partnerstva, po drugi pa dejstvo, da ni socialna država nič drugega kot kapitalistični aufhebung socialističnega koncepta dela. V institucijah socialnega dialoga in socialnega partnerstva so imele hegemonsko vlogo, če ne celo izključno, organizacije neokorporativnega interesnega in stanovskega predstavništva, ki so bile vzpostavljene na osnovi kanona fordističnega in socialističnega dela. Kot predstavniki pluralnih modalitet mezdnega dela, od katerih jih je vedno več zunaj kanona mezdnega dela (kar je zunaj lahko združimo v koncepta migrantskega in prekernega dela), so bile te organizacije in insitucije socialnega partnerstva vedno bolj institucije predstavljanja simulakra produktivne družbe. Če je politika velikih sindikalnih central, kot je ZSSS, v primeru fordističnega delavstva še dajala vtis, da gre upogibanje dominaciji kapitala skupaj z določenimi koncesijami za delavce, je bila njihova politika v primeru postfordističnega proletariata, mnogotere, migrantske in intelektualne delovne sile, zgolj izvajanje dominacije kapitala. Premik v političi paradigmi, ki jo je napovedal Pahor in uvedba govorice vodnega topa, je zgolj potrditev tega, da je socialna država kot kapitalistični aufhebung socialističnega koncepta dela, dokončno na tleh. Zato pa ne rabimo žalovati. V takšni socialni državi se je potencial radikalne transformacije sveta, če je kdaj sploh obstajal, izpel. Premier torej žuga z vodnim topom zato, ker se več ne more zanašati na socialno državo, kot na prostor, ki rekuperira, angažira in vprega družbene konflikte. To pa velja za socialno državo v najširšem smislu. Njene institucije, pa naj gre za socialno partnerstvo ali za javne storitve, kot je zdravstvo in šolstvo, niso več zanesljivi agensi reprodukcije kapitalistične vladavine. Zato je treba slednje s ti. racionalizacijo javnega sektorja in z grožnjami s privatizacijo postaviti pod neposredno komando kapitalističnih subjektov.

Vodni top lahko razumemo kot politični subjekt kapitala. Izraža njegovo zmožnost, da nasilno naddeterminira razmerje sil. Razmerje sil, ki postane s padcem socialne države, ko postaja konflikt odprt, nemistificirano. In na tej točki se postavita dve alternativi. Prva je naddeterminacija konflikta, druga je organiziranje konflikta v konstituirajočo aktivnost. Scenarij naddeterminacije se z lahkoto napove. Kapitalistična država se odpoveduje socialni državi, še vedno pa ima pravno in nacionalno državo. Obe se ji zdita v tem trenutku od socialne države učinkovitejša okvira reprodukcije reda in kontinuitete oblasti. Pravna država je pravno politična verzija ekonomskega laissez faire. Je garant ekonomskega in družbenega razvoja, ki ga določajo proste in spontano koordinirajoče se kapitalistične energije. Tako pravi buržoazna ideologija. V resnici pa je pravna država hibrid med tržno utopijo spontane socializacije tržnih sil, in absolutistično državo. V njen genski zapis je vpisana kriza kapitalistične ideologije kot spontanosti in neovirane ekspanzije. Subjekt pravne države niso le individualne pravice, ampak tudi obči interes kot odgovor na samodestruktivnost proste medigre posamičnih kapitalističnih interesov. In seveda se ta subjekt obenem konstituira kot izključitev proletarcev, nelastnikov in je zato subjekt razrednega gospostva nad proletarci, ki se jim pogodbeni odnosi in tržna menjava nikoli ne kažejo kot neprisilna menjava med enakimi.

Pravna država je transcendentalna oblast, samonanašujoča se proceduralna mašina, ki iz konstitucije izključi vsako inovacijo, ki se ne upogne telosu in kontinuiteti kapitalistične oblasti. Nova oblika življenja, samoniklo nastala praksa, lahko vstopi v konstitucijo, je oktroirana kot pravica, samo če je transubstancializirana v individualizmu, ekploataciji in redukciji mnogoterega na eno. Pluralizem postane tako pluralizem političnih strank, pluralne oblike življenja postanejo pravice posesivnega individuuma. Seveda moramo pri tem upoštevati, da so se ljudje v svojem boju v zgodovini poslužili tudi pravne forme in da ima pravna država tudi zamolčan razvoj, ki so ga narekovali boji proti diskriminaciji in za svobodo. Konstituirajoča aktivnost zato ni v simetrični opoziciji s pravno formo in državo. Vendar je limita liberalno demokratskih ustav in pravne države absolutna, saj onemogoča afirmacijo drugačnega subjekta proizvodnje prava in pravic, subjekta, ki se zaradi svoje družbene biti ne more konstituirati prek odtujitve: moči v oblasti, imanentne produktivnosti pravic v transcendentalnem izvoru prava, absolutne odprtosti v identiteti... In popolnoma analogne karakteristike so značilne za nacionalno formo, kjer reprodukcijo oblasti in kapitalistične suverenosti omogoča zaprta in homogenizirana kolektivna identiteta.

Če upoštevamo absolutno zaprtost tako pravne kot nacionalne države za inovacije - za definiranje novih pravic, ki izhajajo iz transformacij v materialni konstituciji, iz transformacij dela in družbene produkcije - potem vidimo, da so grožnje z vodnim topom izraz konstitucionalne krize, torej krize konstitucije, ki je zgrajena na konceptih nacionalne suverenosti, pravne in socialne države. V krizi je zato, ker se družbenega reda ne da učinkovito reproducirati brez učinkovitih mehanizmov posredovanja konfliktov in vpisovanja družbenih inovacij v kontinuiteto oblasti. Tega ne omogoča nacionalna država, okrog katere so se razblinile vse iluzije tudi v predelih sveta, kjer je nacionalna osvoboditev nekoč veljala za osvobodilni projekt. Tega ne omogoča pravna država, ta abstraktna mašina transcendentalne transubstancializacije strastne apropriacije. In tudi ne socialna država kot socialistični ali kapitalistični aufhebung individualnega in manualnega dela.

Prehod od konsenzualnega načina vladanja k vladanju z vodnimi topovi je izraz konstitucionalne krize, ki se je v Sloveniji in povsod po svetu popolnoma razkrila v času globalne finančne in ekonomske krize. Ta konstitucionalna kriza je produkt transformacij v materialni konstituciji. Transformacij, ki so razveljavile dialektiko med formalno in materialno konstitucijo, ki se je razvila v oblikah nacionalne, socialne in pravne države. In leva vlada v Sloveniji na to krizo, ki je globalna, odgovarja z razklenitvijo razmerja med formalno in materialno konstitucijo in z absolutizmom formalne konstitucije. Drugače rečeno, namesto, da bi delala na hipotezi novega, nedialektičnega razmerja med produkcijo in konstitucijo, ju z grožnjo naddeterminacije ločuje. Verjetno drugega parlamentarna levica, ki je popolnoma ujeta v transcendentalno shemo utemeljitve oblasti, niti ne more narediti. To potrjujejo mnogi kazalci, ki jih lahko združimo v ugotovitev, da levica v Sloveniji ne vidi ničesar zunaj države in njenih institucij.

Kaj lahko v tej situaciji storijo antikapitalistična gibanja? Kaj storiti v situaciji, ko bo prekernost postala norma, ko se pripravljajo napadi na javni sektor in storitve, ko se jim še bolj agresivno vsiljujejo podjetniška legitimacija, ko se bomo soočili z množičnim odpuščanjem, ki ga bo omogočila fleksibilizacija dela, z napadi na obstoječe dohodke, prenosom davčnih bremen na revnejše, zaostritvijo represivnosti, agresivno normalizacijo, ko bodo konsolidatorji lastninjenja dobili skoraj absolutno oblast in bodo javna sredstva namenjena prvenstveno zatrtju vsake rezistence temu scenariju (pomemben signal v tej smeri je javno financiranje čiščenja objektov kompleksa Rog, katerega namen je privabiti privatne investitorje)... ? Predvsem moramo razumeti, da se je finančna kriza prevesila v politično in da je treba razširiti kritiko kapitala na kritiko politike. Obenem moramo razumeti, da je kriza v prvi vrsti rezultat transformacij v produkciji, ki pričajo o tem, da se subjektu družbene produkcije ne da več vladati znotraj kapitalistične države. Subjekt družbene produkcije mora postati politični subjekt, ki pa je lahko samo subjekt samovladanja. To pomeni, da se ne more konstituirati skozi odtujitev, kot to predvidevajo koncepti nacionalne, pravne in socialne države. Lahko se samo samokonstituira. To pomeni, da mora iznajti oblike neposrednega izražanja potreb in želja multitude. Znotraj teh političnih oblik mora zagnati konstitucionalno aktivnost, ki ne vsebuje nikakršne odtujitve bodisi moči bodisi pravic bodisi družbenih in materialnih pogojev proizvajanja. To konstitucionalno aktivnost lahko v malce starem jeziku razumemo kot reapropriacijo, ki je samodeterminacija.

Če antikapitalizma ne bomo razumeli kot drugega načina konstituiranja sveta, bomo vedno naleteli na limite, ki jih v svojih konstitucionalnih oblikah postavlja kapitalistična država. In ponovno bomo ponovili stare napake, bodisi bomo absolutno zavračali moč in zgolj pričali o omnipotentnosti oblasti ter naši nemoči, bodisi bomo razvili koncepte in prakse kapitalistični oblasti homologne moči. Če že ne bomo padli v to slepo ulico, pa bomo zmleti v transcendentalni mašineriji kapitalističnega konstituiranja sveta. Morda bo kapitalizem našel novo obliko reformizma in potem bodo naše zahteve po od dela neodvisnih oblikah dohodka ali po oblikah globalnega državljanstva uveljavljene v oblikah, ki bodo izbrisale vir novih pravic in dohodka: družbeno sodelovanje, skupno, svobodno družbeno individualnost, multitudo. In tako se bomo znova vrnili k slabi dialektiki. Pa je to sploh mogoče? Prigoda o vodnem topu nakazuje, da je dialektike konec. Nepovratno, če se bo antikapitalistični sentiment prevedel v konstituirajočo aktivnost.

Andrej Kurnik

Delavci in sindikati

blanco — 2009-09-24T19:21:34Z

Delavski upor se je zgodil brez sindikatov in celo proti njim, zato ker so bili do sedaj sindikati na strani uprav in ne na strani delavcev. Sindikalni vodje so praviloma disciplinirali delavce.

Tak primer se je zgodil tudi v podjetju Vegrad, kjer je sindikat obsodil delavce, ki so opozarjali na nevzdržne bivalne in delovne razmere. Še več, iz priloženega dopisa je jasno, da je sodeloval pri njihovem odpuščanju.

Trenutno je treba podpirati delavski upor in samoorganizirane delavke in delavce. Njihov uspeh je edina garancija za ponovno oživitev delavskega gibanja (z obstoječimi sindikati ali brez njih). Interesi delavskega gibanja niso nujno enaki interesom sindikatov. Tako kot tudi zgodovina delavskega gibanja ni zgodovina civilno družbenih organizacij (sindikatov in strank)

Zahteve delavcev in delavk Gorenja

blanco — 2009-09-22T18:11:40Z

DELAVKE IN DELAVCI GORENJA NEPREKLICNO ZAHTEVAMO OD UPRAVE GORENJA, DA DO 7. 10.2009 REALIZIRA SPODAJ NAVEDENO:

1. s 1.10.2009 prehod na 40 urni delovni teden in razveljavitev Aneksa k veljavni Pogodbi o zaposlitvi, ki je začel veljati 1.1.2009.

2. 10% povečanje plače glede na oktobersko plačo 2008.

3. 150 EUR NETO POVIŠANJA OSNOVNE PLAČE vsem zaposlenim do vključno VII. tarifnega razreda, kar vključuje delavce/ke na čakanju, v bolniškem staležu, čistilci/ke, vse zaposlene v skupini podjetja Gorenje, vključno s hčerinskimi podružnicami.

4. izplačilo draginjskega dodatka 150 EUR NETO za mesec september 2009 vsem zaposlenim navedenim v točki 3.

Zahteva za nazaj:

5. odprava krivice, do katere je prišlo pri izplačilu 150 EUR draginjskega dodatka za avgust 2009, pri čistilcih/kah, gostinskih delavcih/kah in delavcih/kah v bolniškem staležu.

V NASPROTNEM PRIMERU BOMO DNE 8.10.2009 IZPELJALI GENERALNO STAVKO.

ZDRUŽENI/E DELAVCI/KE VSEH PODJETIJ GORENJA V SLOVENIJI.

Velenje, dne 23.09.2009

Poročilo izpred Mure, 21.9.09

blanco — 2009-09-21T21:26:28Z

Prvo kar sva z Raquel (našo prostovoljko iz Španije oz. Nizozemske) zagledala pred vhodom v Muro je bilo nekaj sto mirno čakajočih delavk in delavcev. Čakali so na rezultate pogovorov med predstavniki delavcev, direktorjem SOD-a Kuntaričem in upravo Mure. S kamero in mikrofonom sva se sprehodila med njimi in želela izvedeti z njihovo pogled na dogodek. Zakaj so tam, kje vidijo jedro problema, kako daleč nazaj so se začele kopičiti težave, kako dolgo so zaposleni, kako dolgo mislijo vtrajati pred Muro, kako uprava in krizni štab za reševanje Mure komunicirata z njimi, v kakšnih odnosih so s sindikati...? Izkazalo se je, da to ni povsem preprosto. Bodisi jim je bilo nerodno govoriti pred kamero, bodisi so odgovarjali, da se že vse ve, da so povedali že vse ter da čakajo na rezultate pogovora. Nekateri so bili kljub temu pripravljeni govoriti. Vsi so si bili enotni v tem, da je krivda na upravi, ki je nesposobna in vse bolj nefunckonalna, se iz leta v leto kopiči in skrbi le zase, krade, poneverja in posreduje napačne podatke ter je brez idej in znanja za vodenje tovarne. Od približno 3300 ljudi, ki delajo za Muro, jih neposredno v proizvodnji dela le 1800. Nezadovoljni so z vsemi direktorji zadnjih let, edini o katerem je kdo povedal kaj dobrega je Muršič iz konca osemdesetih. Trenutnemu prokuristu Podlesniku, ki je pravzaprav prevzel vlogo direktorja, očitajo, da zlorablja svojo pozicijo oz. prekoračuje pooblastila. Upravi očitajo tudi, da ni uspela ohraniti Mure kot prepoznavne znamke. Mura namreč (kot najverjetneje že veste) že leta živi le od lon poslov za druge znamke. Pritoževali so se tudi nad slabim odnosom do delavcev, šikaniranjem, nič komunikacije uprave z delavci. Monika iz Ambasade v Beltincih je omenila tudi govorice, da iz obratov že razvažajo stroje. Se pravi uprava, ne delavci,

Prav tako nezaupljivi so do sindikatov v katerih ne najdejo podpore. Kot veste že iz medijev, so se za stavko odločili mimo sindikatov. Večina delavcev Mure, vsaj tistih, ki so bili zbrani pred tovarno, dela tam že dolga leta. 10, 15, 30 in več let. Zato jih seveda zelo skrbi oz. so obupani nad možnostjo nove zaposlitve. Zaposlitev tako ali tako primankuje v celotnem Prekmurju, še toliko teže pa je najti zaposlitev starejšim od 35 let, kar pa jih je v Muri večina. Glede idej kako rešiti situacijo so bili skopi. Edini predlog je bil pravzaprav oživiti Muro kot tržno znamko. Za vprašanje, kako gledajo na prevzem tovarne, niso dosti poprijeli. Z izjemo enega, ki je zatrdil, da bi tovarno sami gotovo vodili bolje.

Okoli pete popoldne, tik pred zaključkom pogovorov med predstavniki delavcev, upravo (brez prokurista) in direktorjem SOD-a Kuntaričem, je prišel pred vhod tovarne spregovoriti eden od predstavnikov delavcev (morda sindikata?, nevem). Poslan je bil z nalogo, kot je priznal sam, da delavce pomiri. Pozival jih je predvsem k potrpljenju. Druga predstavnica delavcev je prebrala njihove zahteve: Odstop uprave, odgovarjanje uprave za situacijo v kateri se nahaja Mura in poneverbe, izplačilo plač in regresa ter prevzem neposrednega nadzora nad Muro s strani države oz. minstra za gospodarstvo.

Nato se je za mikrofonom pojavil Kuntarič. V glavnem je zbijal stare klamfe: Kako se SOD trudi za rešitev situacije, kako se intenzivno dela na tem, za to pa je potrebna potrpežljivost. Delavse je pozval naj SOD-u pomagajo rešiti Muro. Predsvem pa je branil sebe, češ da ni odgovoren za napake SOD-a izpred letošnjega aprila, ko je nastopil funkcijo in svoja šefa Pahorja in Lahovnika, ki da nista kriva za nastalo situacijo. Zaostrilo se je, ko je omenil načrt SOD-a in države, ki je ohraniti zdravo jedro Mure, kar naj bi bilo približno tretjino zaposlenih, kar seveda pomeni odpust ostalih dveh tretjin. Tu so delavke in delavci izgubili potrpežljivost in glasno zatrjevali, da so zdravo jedro vsi, da ali vsi ohranijo delo, ali pa nihče in naj gre Mura v stečaj.

To je ostala točka spopada tudi, ko se je iz Ljutomera pripeljal elegantno oblečeni prokurist Mure Podlesnik. Tudi on je zagovarjal ohranitev “zdravega jedra”, delavci pa so vztrajali na ali-ali zaposlitve vseh ali stečaju. Nato so padala vprašanja o poneverbah, izginulih milijonih državne pomoči, razlogih za zavrnitev naročil, od česa naj živijo, in očitki, da delavci vestno in dobro delajo, prenapihnjena uprava pa je pripeljala podjetje do propada, da je treba celotno upravo in režijo odpustiti... Podlesnik, ki v svojem arogantnem in samozavestnem nastopu deluje, kot da se pred množico obupanih in besnih delavcev počuti bolje kot doma na kavču pred televizijo, je vprašanja in očitke odbijal predvsem z roganjem. Na pripombe o v žepe izginulih milijonih je dogovoril, da v Muri res šivajo žepe. Na očitke slabega upravljanja z izjavo, da se Mura nima česa bati, saj je v tej množici očitno kup sposobnih managerjev. Ipd. Na očitek glede prenapihnjene režije je odgovoril, da se bo ta s sedanjih 25% (kar se sicer ne sklada s prej omenjenim razmerjem pribl. 1500 v režiji proti 1800 v proizvodnji, kar predstavlja pribl. 45%, ki so ga podali delavci) znižala na 17%.

Nato se je pojavila še izbrano oblečena delavska direktorica (ne vem točno kaj ta funkcija predstavlja), katero delavci očitno še bolj sovražijo kot prokurista. V navalu besnih očitkov je ostala povsem izgubljena in brez besed.

Na splošno je prevladoval vtis, da so tako uprava kot lastniki pravzaprav že povsem obupali nad Muro, država pa se nekaj mlačno trudi le zaradi videza. V tem je bistvena razlika do Gorenja, kjer lastniki še zdaleč niso obupali nad dobički in stavka dejansko pomeni orožje. Tudi delavci, vse tako kaže, vidijo možnost, da se Mura pobere kot že zdavnaj zamujeno. Hkrati pa tudi ne.

Težko se je bilo ogniti vtisu, da je situacija precej obupana in da stavki manjka naboja, razmisleka in idej, da bi lahko kmalu prinesla nek preobrat.

Res ni nobena skrivnost, da se težave - ne le v Muri, v celem Prekmurju - kopičijo desetletja (brezposelnost, nizka povprečna izobrazba, postarano prebivalstvo, malo ali nič priložnosti, katastrofalna lokalna oblast...), pri čemer oblastna razmerja ostajajo prej kot ne nedotaknjena, vlada pa se vedno znova trudi težave le potlačiti in jih odriniti v nevidno. To smo še kako na lastni koži izkusili in izkušamo tudi v Art centru (oz. sedaj Art središču). Mentaliteta zadržanosti in pasivnosti v javnih zadevah, še posebej značilna za Prekmurje, omogoča da se za razne župančke in podobne prigrebejo brezveznjakoviči zadnje vrste, ki izstopajo zgolj po svojem agresivnem nastopu in pomanjkanju zadržkov. ko pride priložnost kaj pograbiti in si prilastiti, tudi če niti ne vejo kaj bi s tem počeli.

Nagradno vprašanje je, kakšna je pot ven iz tega. Gre za velik vozel problemov, tako da je težko biti pameten. Gotovo pa se da kaj narediti. Goričko npr., ki že leta bolj kot od česa drugega živi od kmetijskih podpor EU, ima to prednost, da je zaostalo v kmetijskem 'razvoju' in - za razliko od ravninskega dela Prekmurja - ni toliko onesnaženo s kmetijsko kemijo. Ima veliko biotsko raznolikost in (pa naj se sliši še tako patetično) prekrasno naravo. Zakaj ne bi iz kultur, ki nimajo nobene cene prešli npr. na konopljo, ki je bila tu do 70-tih avtohtona in razširjena. S pomanjkanjem nafte postaja vse bolj zanimiva kot surovina. Nezahtevna je za pridelavo, uporabna je praktično cela rastlina, za najrazličnejše namene. V Nemčiji npr. se njena uporaba hitro širi. Če bi se na pridelovalo konopljo, bi lahko na njeno predelavo preklopila tudi Mura. S kakšno linijo človeku prijaznih tkanin.

Lep pozdrav iz Art središča Julij

Poziv k solidarnosti z delavci in delavkami Gorenja

blanco — 2009-09-20T17:43:47Z

V torek, 15.9.2009, so delavke in delavci velenjskega podjetja Gorenje nenapovedano za dva dni zaustavili proizvodnjo. Kaplja čez rob, ki je povzročila pogumno dejanje upora, so bili zneski na plačilnih listah. Vendar pa sta se bes in razočaranje delavk in delavcev stopnjevala že dolgo pred tem. Vse večja stiska, še zaostrena s protikriznimi ukrepi, je ob omalovažujočem odnosu nadrejenih ter licemernih pozivih k lojalnosti podjetju, delavke in delavce privedla do točke, ko – po lastnih besedah – nimajo več kaj izgubiti. »Smo čarovniki«, so vsepovprek govorile delavke, »da sestavimo konec s koncem vsak mesec!«. Spontan protest proti nevzdržnim razmeram in za človeka vredno življenje je bil sočasno nezaupnica skorumpiranim sindikatom in s tem konec modela sindikalizma, v katerem sindikati pomirjajo in nadzorujejo delavce, namesto da bi bili organizacije delavskega boja proti izkoriščanju.

V četrtek je proizvodnja v Gorenju po večurnih pogajanjih zopet stekla. Razlog so bile grožnje uprave, da se bo umaknila iz pogajanj in začela delavce in delavke sodno preganjati ter obljube, da bodo lahko svoje zahteve dosegli v okviru pogajanj. Delavci in delavke Gorenja so zato in zaradi delnih uspehov stavke (uprava je zagarantirala, da stavkajoči delavci ne bodo na noben način preganjani, delavcem in delavkam je bil obljubljen in že izplačan draginjski dodatek v višini 150 Evrov, uprava je pristala na vrnitev na štirideset urni delavnik, pri čemer je treba vedeti, da so delavci že sedaj delali krepko čez štirideset ur, za kar pa niso bili plačani) stavko zamrznili do sedmega oktobra. Do takrat se v njihovem imenu pogaja pogajalska skupina, ki so jo izbrali sami, medtem ko so sindikatu SKEI množično in enoglasno izrekli nezaupnico.

Delavci in delavke Gorenja potrebujejo solidarnost. Z vrnitvijo na delo so ponovno osamljeni in izpostavljeni grožnjam, izsiljevanjem ter manipulacijam. Tako množična, enotna in egalitarna demonstracija delavske moči, ki se je postavila nasproti vodstvu in skorumpiranemu sindikatu, torej samemu sistemu upravljanja z delavci in delavkami, predstavlja svetlo upanje, da se lahko upremo krivicam, dosežemo večjo enakost in človeka vredno življenje. Da pa to upanje ne bi izgorelo v razočaranju, da bi bile solidarnost, samoorganiziranost in neposredna participacija zmagovite, morajo delavke in delavci Gorenja brezkompromisno zmagati v svojem boju. Bodisi v trenutnih pogajanjih bodisi v bodoči stavki.

Zato pozivamo k izrazom solidarnosti, ki jih zbiramo spodaj in na elektronskem naslovu soc.center.rog@gmail.com. Izrazi solidarnosti bodo posredovani upornim delavcem in delavkam Gorenja.

(POZOR! po podpisu je treba potrditi link, ki je avtomatsko poslan na elektronski poštni naslov podpisnika)

Upor v Gorenju (napoved oddaje IWW Viza za budućnost)

blanco — 2009-09-18T17:22:18Z

- Upor delavcev in delavk Gorenja / Multimedialno, Aktualno

Poročilo iz Gorenja drugi dan po vrnitvi na delo

blanco — 2009-09-18T17:15:45Z

Na oglasni deski v fabriki se je danes znašlo sporočilo sindikata SKEI. Podpisal ga je Žan Zeba, predsednik SKEI Gorenje. Z njim sindikat sporoča svoje zahteve. Te so 10% povečanje plač.

Delavci in delavke ne zahtevajo 10% povečanje plač, ampak zahtevajo 10% povečanje osnove glede na lansko oktobrsko plačo plus povečanje za 150 Evrov neto (ne enkratno, ampak trajno). Po besedah delavcev in delavk je zahtevati ali ponuditi 10% povišanje navadno norčevanje iz delavcev (to bi zneslo 15 Evrov neto). Če uprava Gorenja do 7. okrobra na to ne pristane, bodo delavci in delavke ponovno stavkali. Sindikat je tako še enkrat dokazal, da je na strani uprave in ne delavcev.

Obveščeni smo bili tudi, da je v času pogajanj s predstavnicami in predstavnikom delavcev, ki so jih izbrali sami delavci, predsednik uprave Bobinac grozil, da si naj, v kolikor se v četrtek delavke in delavci ne vrnejo na delo, priskrbijo odvetnike, saj bodo sodno preganjani.

Uporne delavke in delavci Gorenja morajo zmagati!

Poročilo ekipe SC Rog iz upornega Gorenja in poziv k oblikovanju solidarnostne mreže

blanco — 2009-09-16T11:09:52Z

Ekipa SC Rog se je zgodaj zjutraj odpravila v Velenje, kjer se je včeraj zgodil upor delavk in delavcev Gorenja. Pred tovarno je bila skoraj celotna jutranja izmena. Delavke in delavci so pred tovarno stali že celo noč in nameravajo vztrajati. Povedali so nam, da nihče od delavcev iz proizvodnje ne dela, v protestu sodelujejo vsi Gorenjevi obrati, stroji mirujejo. Skratka, protestira ok. 3000 delavk in delavcev Gorenja. Protest je izbruhnil spontano, vendar kot rezultat dolgotrajnega kopičenja krivic. Delavci pripovedujejo o raznih problemih, s katerimi se vsakodnevno soočajo: neplačane ure, povečevanje norm, poškodbe na delu, šikaniranja, nezadovoljstvo s sindikati ipd. Zaenkrat protest delavk in delavcev Gorenja ni avtonomno organiziran. Med delavci in sindikati obstaja vrzel, saj delavci sindikatom ne zaupajo in ne sprejemajo povsem zahtev, ki so jih sindikati oblikovali in naslovili na upravo Gorenja. Zato se zdi dosedanje medijsko poročanje o dogajanju v Gorenju neustrezno in nepopolno. Obstaja potreba po vzpostavitvi avtonomnega informacijskega kanala, preko katerega bi lahko delavke in delavci sami povedali, kaj se dogaja.

Med delavkami in delavci je čutiti povezanost in medsebojno podporo. So jezni, niso pa zagrenjeni. Svoja pripovedovanja popestrijo z obilo humorja. Obenem se zavedajo, da je ključnega pomena, da jim uspe oz. da njihov upor ne bo poražen.

Med pogovorom so nekateri povedali, da bi radi imeli lasten mikrofon in s tem možnost, da na glas izrazijo svoja mnenja in zahteve. Zato smo se v SC odločili, da jim posodimo opremo, da vzpostavijo tovrsten javni prostor pred tovarno. Obenem so delavke in delavci povedali, da bi jih veselili in dodatno motivirali izrazi podpore različnih skupnosti in iniciativ. Tovrstno podporo so na primer že dobili od velenjskih dijakov, ki bodo prišli podpreti svoje starše. Zato bo v SC Rog danes (v sredo, 16.09.) ob 20h sestanek o možnostih oblikovanja solidarnostne mreže. Radi bi se pogovorili o temu, kaj se dogaja v Gorenju, kaj ta proces pomeni in kako bi veljajo izraziti solidarnost z delavkami in delavci. Vabljeni vsi, ki vas to zanima!

Pika na G

blanco — 2009-09-16T11:05:37Z

Tisoči delavk in delavcev pred vhodom v tovarno Gorenje. Tisoči glasov, ki končno svobodno izražajo svoj srd in svojo stisko. Zaradi šikaniranja, laži, teptanja dostojanstva. Zaradi revščine v kateri živijo, čeprav delajo petke in svetke in so zgarani še preden so dopolnili trideseto. Gre za spontan upor delavcev, ki se je kuhal že precej časa. Vse manjše plače glede na količino opravljenega dela, zaporniški režim na delovnem mestu, nadustost in šovinizem uprave in tudi sindikalistov, o katerih med delavkami in delavci ni slišati nič dobrega.

Odziv uprave in sindikalistov na upravičen srd in upor delavcev je prilil olja na ogenj. Direktor je delavce med drugim obtožil, da imajo nizke plače zaradi kreditov. Kredite, v kolikor jih zaradi mizerne plače sploh dobijo, porabijo zato, da plačajo položnice in obleko. Namestnik direktorja je delavki med drugim zabrusil, da se nima kaj buniti glede na to, da nima zob in da se še vedno ni naučila slovensko. Sindikalni zaupniki so skušali celo fizično preprečiti delavcem in delavkam, da zapustijo proizvodne hale. Eden izmed njih je na pripombo delavke, da bi za svoje protestno zaustavitev dela potrebovali ozvočenje in mikrofon, odvrnil, da si lahko mikrofon vtakne v rit.

In še je zgodb, ki smo jih slišali v kratkem obisku delavcev in delavk Gorenja, ki so ponosni na gorenjeve proizvode in zrevoltirani zaradi revščine in sistematičnega teptanja dostojanstva. Ko se je smrtno ponesrečil kolega na delu, so morali brez prestanka delati naprej, ob s polivinilom pokritim truplom. Na stranišče lahko hodijo samo z dovoljenjen nadzornika. Zaradi monotonega dela v strupenem okolju imajo številne bolezni. Vsi so željni, da povedo svojo zgodbo in vsi so odločeni: "Ničesar več nimamo za izgubiti, zato gremo do konca".

Si lahko zamislimo, kaj bo, če delavci in delavke Gorenja zmagajo? Če ostanejo odločni in si ne pustijo vzeti glasu? Če definirajo zahteve na osnovi svojih stisk, potreb, želja, upanj? Če se ne pustijo ujeti v še en menedžment krize, v katerem jim bodo vzeli glas in jim ponudili privid reševanja težav. Še en privid, v katerem bodo vedno bolj revni, vedno bolj zgarani, vedno bolj oropani dostojanstva. Verjetno lahko že sedaj rečemo, da po teh dogodkih v Velenju nič več ne bo tako kot je bilo. Ljudje so ugotovili, da imajo sami ključ za kritiziranje družbene realnosti in za njeno spreminjanje. To je tisto, v kar verjememo, zato pozivamo k vzpostavitvi solidarnostne mreže z delavci in delavkami Gorenja. Iniciativni sestanek bo danes (16. septembra 2009) v SC Rog na Trubarjevi 72.

Od antifašizma za svobodo sveta k univerzalnemu dohodku za svobodo svetov

blanco — 2009-05-09T15:36:11Z

Antifašisticna manifestacija 27. aprila je bila izjemno uspešna. Preprečila je shod ksenofobov in rasistov ter njihov namen, da vsilijo matrico medetnične, medkulturne, medreligiozne in medcivilizacijske državljanske vojne v času krize. Nadalje je ustvarila javni prostor boja na terenu krize. Manifestacija je uspela artikulirati povezavo med vzponom neofašizma in krizo, natančneje poskusi elit, da restavrirajo razredno oblast kapitala. In končno, antifašistična manifestacija je izluščila hipoteze alternativ na terenu krize, oziroma predstavila je elemente političnega programa za gradnjo alternative neoliberalnemu kapitalizmu in neoliberalni finančni globalizaciji.

Kako smo te elemente interpretirali v formaciji partizanov nevidnih delavcev sveta?

1. Sedanje krize kapitalizma ne moremo spremeniti v priložnost globalne multitude, da prevzame oblast - kar danes pomeni, da se izmakne komandi kapitala in si samovlada - brez konflikta. Vsi poskusi pomiritve socialnih konfliktov v času krize vodijo k restavraciji oblasti kapitala. Socialne konflikte se ne pomirja, ampak se jih organizira v kontraoblast oziroma v konstituirajočo oblast. Vzpostavljanje avtonomne in samonikle javne sfere, v kateri se artikulirajo potrebe in želje postfordističnega proletariata, zunaj vzorcev reprezentativne politike in interesnega predstavništva, je ključnega pomena in šele vzpostavlja možnosti za gradnjo alternative.

2. Formacija partizanov nevidnih delavcev sveta je na manifestaciji v svojih direktnih akcijah in sporočilih intepretirala razredno kompozicijo postfordističnega proletariata in njegove potenciale, da postane politični subjekt. V akcijah proti parazitskim posrednikom dela, proti družbi nadzora in zatiranju svobode gibanja ter komunikacije, proti terorizmu javne morale, proti temu, da plačujemo krizo s tem, da financiramo banke, podjetja, represivni in vojaški aparat in za univerzalen dohodek, je izrazila postfordistično realnost razpršenega dela, ki že dolgo ni več izkoriščano zgolj v neposredni proizvodnji (čemur pravijo realna ekonomija), njegova nemoč pa izhaja iz segmentacij, katere poglavitni vzvod so meje, ki nas ločujejo glede na stopnjo vkjučenosti in izključenosti iz državljanskih in socialnih pravic. Prav tako je izrazila subjektiviteto postfordističnega proletariata - ta se bo mobiliziral zgolj na osnovi zahtev, ki izhajajo iz njegovih potreb in želje po svobodi. Te so svoboda gibanja, svoboda komunikacije, garantiran dohodek za vse.

3. Formacija partizanov nevidnih delavcev sveta ni izražala resentimenta ali frustracij, ampak predvsem željo po svobodi izražanja. Gibanje postfordističnega proletariata ne sme in ne more zreducirati heterogenosti in pluralnosti izražanja in bojev proti dominaciji na makro nasprotja (kot je na primer nasprotje delo-kapital). Biti proti kapitalizmu pomeni predvsem osvobajanje oblik življenja, mnogoterih načinov izražanja. V bistvu pomeni definiranje novega temelja za izražanje razlik. Temelja, ki ne bo identitetna politika, ki omogoča izražanje razlik le v okviru zaprtih in med sabo konfliktnih identitet, politika razlik torej, ki hrani kapital tako s profitom kot z legitimacijo njegove suverene oblasti. Oblike življenja, produkcijo mnogoterosti, svobodo izražanja moramo iztrgati kapitalu. Na tej točki postane združitev razrednega boja, ki je v prvi vrsti mezdni boj in manjšinskih bojev, ki so v prvi vrsti boji proti oblastnim dispozitivom proizvodnje subjektivitet in za alternativne dispozitive, popolnoma naravna in neprotislovna. Fašizem danes je v prvi vrsti produkcija fašističnih identitet, ki zaklinjajo suvereno oblast kapitalizma. Je vojna vseh proti vsem, ki jo generira kapitalizem. Zato moramo izboriti nov temelj za izražanje razlik. To pa lahko storimo z bojem za univerzalni dohodek oziroma za družbeno mezdo.

Boj za univerzalni dohodek/družbeno mezdo je boj proti izkjučenosti iz dohodka. Ta boj odstrani mistifikacije razredne kompozicije (te enačijo delo z delovnim mestom oziroma zaposlitvijo) in omogoči, da se postfordistični proletariat izrazi kot politični subjekt. Garantiran dohodek za vse (pri čemer se ne smemo omejiti le na neposredno denarno obliko dohodka) bo povrnil politični potencial mezdnemu boju, tokrat na terenu družbene mezde, hkrati pa bo vzpostavil temelje resnične pluralnosti oblik življenja. Je ključna zahteva in boj, ki vodi k vzpostavitvi sovjetov postfordističnega proletariata. Je partizansko osvobojeno ozemelje, na katerem raste nova oblast. Tokrat oblast postfordističnega proletariata, ki ne rabi tranzicije, da bi se moderniziral, ampak le svobodo od parazitskega kapitala in svobodo samoovrednotenja in samouresničenja.

Geslo v krizi, ki je v fazi restavracije komande kapitala, mora biti: "Ne rabimo zagotovljenih delovnih mest za vse, ampak zagotovljen dohodek za vse!" Politika branjenja delovnih mest je postala instrument restavracije komande kapitala in njegovih tajkunskih agentov. Povzroča še večjo marginalizacijo postfordističnega proletariata in zapravlja enkratno priložnost za vzpostavitev demokratičnega zavezništva proti egoizmom individualnih kapitalistov. Zavezništvo črne, rdeče, pink in zelene barve. Zavezništvo ki bi ustvarilo svobodnejši in ekološki svet. Čas je, da začnemo graditi takšno zavezništvo, ki ga je treba v prvi vrsti razumeti kot povezavo bojev in subjektivitet okrog zahteve po zagotovoljenem dohodku za vse, oziroma zahteve po družbeni mezdi. In sicer, manjšinskih bojev in subjektivitet (proti oblastni subjektivaciji), ekoloških bojev in subjektivitet (proti izsiljevanju kapitala na lokalnih ravneh), razrednih bojev in subjektivitet (postfordističnih proletarcev in razkurjenih mezdnih delavcev). Let's conspire!

Andrej Kurnik