Delavci govorijo, da je leta 1998 z dolgocevnim orožjem oborožena policija redno vdirala v samski dom na Topniški v Ljubljani in zastraševala delavce. Leta 1998! Ne na začetku devetdesetih. Ko so bili delavci, delodajalci in država socialni partnerji. Ko smo imeli čudoviti družbeni model, ki ga sedaj napadajo sile neoliberalizma. Ko so sindikati predstavljali delavce in so jih socialni partnerji poslušali. Kako je mogoče, da ni takšnega nasilja nihče opazil? S predstavniških pozicij se tega ne vidi, kot se ne intervenira v razmerja sil na lokalnih ravneh. In ravno tu se oblikuje subjektiviteta kot izkoriščanje, subverzija in transformacija. Gibanje ima pred sabo ogromno nalogo: napisati novo zgodovino, sedanjost in prihodnost razrednega boja - brez partije in (reprezentativnih) sindikatov.