Tako zgodovinski kot aktualni fašizem je reakcija na željo mnogoterosti po svobodi, enakosti in pravicah. Fašizem skuša to željo zatreti. Zato je edini učinkovit odgovor na fašizem organiziranje množičnega političnega gibanja za svobodo, enakost in pravice. Antifašizem zato ni reakcija na vzpon fašizma, ampak je akcija – organizacija osvobodilnega boja. Formacija OF in partizanskega gibanja v štiridesetih letih prejšnjega stoletja izpričujeta to resnico antifašizma.

Zgodovinska funkcija fašizma je bila s terorjem preprečiti, da bi se družbeni konflikti in antagonizmi, ki so bili predvsem razredne narave, organizirali v kontraoblast – v delavska in družbena gibanja, ki so mesto radikalne družbene preobrazbe. Zmaga zgodovinskega antifašizma se je iztekla v institucionalizaciji kontraoblasti – bodisi v obliki države blaginje, demokratične države, ki omogoča proizvodnjo in ustavno formalizacijo novih pravic in svoboščin, bodisi v državah ljudskih demokracij. Vsem naštetim oblikam institucionalizacije kontraoblasti je bilo skupno to, da so omogočale inovativne artikulacije osvobodilnega gibanja in njegovo institucionalizacijo v obliki garantiranja novih pravic in svoboščin. Institucionalizacije, ki so se zaprle pred novimi manifestacijami gibanja za osvoboditev, so slej ko prej bodisi implodirale bodisi se spremenile v takšno ali drugačno obliko avtoritarnih, fašistoidnih držav. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se tako soočamo z implozijo ljudskih demokracij na vzhodu, vzponom avtoritarizma in celo fašizma na Zahodu in še posebej v državah ti. tretjega sveta.

Čas demontaže države blaginje, umika za razredne antagonizme odprte demokratične države in implozije ljudskih demokracij, je tudi čas manifestacij gibanj za demokracijo in demokratične svoboščine. To so manifestacije gibanja za osvoboditev, ki so strmoglavile avtoritarne in fašistoidne režime od Latinske Amerike do Evrope in v določeni meri preprečile, da bi se implozija ljudskih demokracij končala v državljanskih vojnah, ki so jim botrovali nasilni apetiti fašistoidnih skupin in egoizmi osrednjih kapitalističnih sil. Velik uspeh teh gibanj je bil, da so neoliberalnemu kapitalizmu preprečila, da si zgradi zanj optimalno politično obliko – avtoritarno, fašistoidno državo, ki suspendira temeljne demokratične pravice in svoboščine. Neoliberalni kapitalizem mora zato kot svojo politično obliko sprejeti nominalno demokratično državo. Sobivanje neoliberalizma in demokracije pa je latentno protislovno. To protislovje postane manifestno takrat, ko se začne osvobodilno gibanje artikulirati kot kontraoblast, kot konstituirajoča moč.

Ker si neoliberalni kapitalizem – doktrina in oblika vladavine, ki sloni na suspenzu avtonomije družbene moči, organizirane v obliki kontraoblasti – ne more zgraditi “naravne” politične oblike, je prisiljen v gradnjo globalne dimenzije. Na primer, če nekje ne more streti delavske moči, potem prenese produkcijo drugam. Izvoz tržne ekonomije pa je pogosto mogoč le z vojaško intervencijo, ki jo je treba legitimirati. Legitimacija intervencije v dominantnih kapitalističnih državah, ki so ohranile nominalno demokracijo, pa mora sloneti na vrednotah demokracije in človekovih pravic. Globalna politična oblika neoliberalnega kapitalizma je zato prav tako latentno protislovna, pri čemer postane protislovje manifestno takrat, ko konzervativna revolucija (v obliki gradnje novih nacionalnih držav) sproži revolucijo kot projekt gradnje kontraoblasti.

Latentno protislovje globalne politične oblike je postalo manifestno, ko začne globalna manifestacija gibanja za osvoboditev (tako imenovano alterglobalizacijsko gibanje) graditi kontraoblast oziroma avtonomno družbeno moč, ki začne odpirati vprašanja lastne institucionalizacije (od avtonomnih gibanj in prvih poskusov politične konstitucionalizacije avtonomne družbene moči, delegitimacije političnih institucij globalnega trga in neoliberalnega kapitalizma, kot so IMF, WB, WTO, G8, do oživitve družbenih in razrednih bojev v Evropi, ZDA in po vsem svetu). Krvava represija proti gibanju za drugačno globalizacijo v času protestov proti vrhu G8 v Genovi leta 2001 je vsebovala številne značilnosti državnih udarov, ki so v prejšnjih desetletjih vzpostavili vladavine vojaške hunte v Latinski Ameriki. V Genovi je šlo za izraz manifestacije protislovja neoliberalne globalizacije (njeno zgolj pogojno sovpadanje z demokracijo, pri čemer je pogoj nemoč množic) in za napoved globalnega državnega udara, ki ga je kmalu nato z vojno proti terorizmu izvedel G.W.Bush.

Danes se zdi, da je bil tudi ta poskus neoliberalnega kapitalizma, da si zgradi “naravno” (avtoritarno in fašistično) politično obliko na globalni ravni, neuspešen. Rigidnost zahtev po demokraciji in spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin, nepopustljiva protivojna mobilizacija, antifašistična in antirasistična gibanja, ki preprečujejo prenos fronte na domača tla v obliki lokalnih žarišč doktrine spopada civilizacij, vstajniška uporniška gibanja, ki so nastala in nastajajo kot neposredni produkt protislovja globalne politične oblike neoliberalnega kapitalizma, kot revolucionaren odgovor na konzervativno revolucijo – vse to je zaustavilo še en poskus neoliberalnega kapitalizma, da bi si zgradil zanj optimalno politično obliko.

Poraz globalnega fašizma, katerega arhitekti so bili republikanci okrog G. W. Busha, sovpada z krizo neoliberalnega kapitalizma. Nenehni krizi njegove politične oblike se je pridružila kriza njegove finančne in s tem tudi ekonomske oblike – oblike, ki je v velikem delu sveta lahko soobstajala zgolj z avtoritarno politično obliko, razen v bogatih zahodnih državah, kjer je soobstajala z nominalnimi demokracijami. Takoj lahko opazimo, kakšna epohalna zgodovinska priložnost se je s tem odprla. Če se je morala kritika politične oblike neoliberalnega kapitalizma prej zadovoljiti z nominalno demokracijo, medtem ko je kritika njegove finančne in ekonomske oblike vedno prinašala tveganje suspenza demokracije, si je sedaj neoliberalni kapitalizem sam spodnesel tla pod nogami. S politično, finančno in ekonomsko krizo neoliberalnega kapitalizma, se je naredil vakuum, ki naravnost kliče osvobodilna gibanja, da ga zapolnijo z gradnjo kontraoblasti in konstituirajoče moči.

A je v tej situaciji antifašizem sploh pomemben? In če je, kakšna naj bo njegova oblika in vsebina? Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo najprej natančneje opredeliti, za kakšno obliko blokiranja revolucije gre pri fašizmu? Fašizem je preseganje kapitalizma na terenu kapitalizma, preseganje na način restavracije njegove komande. Po Paolu Virnu je današnji fašizem popačeno ogledalo najradikalnejših oblik svobode in skupnosti, ki nastanejo v krizi družbe, ki je utemeljena na delu. Latenten fašizem neoliberalnega kapitalizma, ki nemalokrat postane manifesten, izhaja iz nove kvalitete dela (masifikacija in kvalitativen razvoj produktivnih moči), krize nacionalne države (keynezijanske, planske in socialistične države) in vsiljevanja politične oblike, ki sloni na ideologiji laissez-faire. Politična demokracija je radikalno ločena od ekonomije, državljan je abstrakten posameznik, ki nima nobene zveze niti s proizvajalcem družbenega bogastva niti z oblikami življenja (ki so zaradi kvantitativnega in kvalitativnega razvoja produktivnih moči postale produktivne). Takšna konstrukcija abstraktnega horizonta svobode in enakosti, kjer se slednji nanašata na liberalni prosti trg (ta pa obstaja zgolj kot blodnja neoliberalnih ideologov), je nevarna, saj vodi v fašizem. Zato, ker preprečuje nastanek novih političnih, družbenih in ekonomskih institucij, ki bodo organizirale svobodo in enakost na osnovi novega mnogoterega in globalnega subjekta produkcije.

Oblika in vsebina današnjega antifašizma je kreiranje novih javnih prostorov in novih oblik demokracije postfordističnega proletariata. Edini ustrezen odgovor na grožnjo in manifestacije fašizma danes je oblikovanje sovjetov postfordističnega proletariata. Tako kot je bil v štiridesetih letih prejšnjega stoletja edini odgovor na nacifašizem oblikovanje partizanske vojske, ki ni bila zgolj mesto boja, ampak tudi mesto množične emancipacije, razvoja in demokratizacije revnega in izključenega ljudstva – oblikovanje nove oblike ljudske oblasti, ki je pomenila za tisti čas kvantni skok v demokratizaciji. Naloga današnjih sovjetov, današnje partizanske vojske, današanje oblike antifašizma, je boj proti komandi finančne neoliberalne globalizacije in poskusom njene restavracije v krizi, boj proti postfordističnemu režimu izkoriščanja, oblikovanje novih transnacionalnih javnih prostorov svobode in enakosti, instituiranje novih institucij samovladanja in samoupravljanja mobilnega in mnogoterega postfordističnega proletariata.

Današnji fašizem sprevrača komunistično željo postfordističnih množic tako, da jo skuša ujeti in s tem zatreti v nazadnjaških, zaprtih, zatirajočih oblikah skupnosti. Elite perverzno manevrirajo med ideologijo individualizacije in atomizacije, ki preprečuje oblikovanje kontraoblasti in nacifašističnimi blut und boden ideologijami, ki podpirajo postfordističnemu proletariatu vsiljene segmentacije in hierarhije. Sovjeti postfordističnega proletariata, današnja partizanska vojska, mora proti tej ideološki konstrukciji elit zgraditi skupno kot avtentični izraz komunistične želje postfordističnih množic – svobodno izražanje razlik in enkratnosti, ki krepi in veča horizont svobode in enakosti, produkcijo pravic in garancij, ki omogočajo izhod tako iz osamljenosti kot iz zatiralske skupnosti, instituiranje novih oblik demokracije postfordističnih delavcev, ki slonijo na državljanu kot proizvajalcu in državljanu kot obliki življenja.