Smo majhna nevladna organizacija na področju duševnega zdravja v skupnosti. Zadnje leto in pol je naše delo tesno povezano z gibanjem Iz-hod, v okviru katerega je nekaj posameznikov iz socialnih institucij od države zahtevalo pravico do bivanja v skupnosti, v Ljubljani. Agencija IN je bila edina organizacija, ki je udeležencem Iz-hoda ponudila oskrbo in podporo v skupnosti in bila pripravljena narediti vse, da bodo ljudje lahko uresničili svoje temeljne pravice, predvsem pa da bodo lahko živeli med vsemi nami. V Sloveniji v socialno varstvenih zavodih in drugih socialnih institucijah biva približno 20.000 ljudi. Še dodatnih 30.000 jih potrebuje storitve dolgotrajne oskrbe. Država na stiske in potrebe odgovarja predvsem z institucionalizmom, s čimer neposredno krši vrsto človekovih pravic, gradi nove institucije, skupnostne modele skrbi za ljudi (ki so po izkušnjah iz tujine velikokrat tudi cenejši) pa preprosto prezre in redno zavira negotovimi in nestabilnimi programi socialnega varstva.

Po Iz-hodu smo na Agenciji začeli delati s štirimi Iz-hodovci, ki so se preselili iz dveh socialno varstvenih zavodov. Vključili smo jih v program Prehodna stanovanjska skupina. Ta ni omogočal dovolj sredstev, da bi lahko življenje zunaj omogočili vsem, ki so se Iz-hodu pridružili, zato smo na MDDSZ prijavili program Vzpostavljanje oskrbe v skupnosti, ki bi podporo v skupnosti nudil tridesetim ljudem. Program je bil gladko zavrnjen, kot tudi druge prošnje za nujna sredstva, ki jih je primanjkovalo, vedno več pa je bilo ljudi, ki so se obračali na nas, saj so imeli dovolj tiraniziranja v takšnih in drugačnih graščinah.

Imeli smo dve možnosti; ljudi proti njihovi volji poslati nazaj v zavode in tudi ostale udeleženke in udeležence Iz-hoda preprosto ignorirati ali pa prevzeti odgovornost za ljudi nase.

Zgodilo se je slednje, nudimo jim podporo v skupnosti, kjer napredujejo, zadovoljivo živijo, predvsem pa so neprimerljivo svobodnejši. Brez solidarnosti celotne skupine Iz-hod nam to ne bi uspelo. Zato, da pa lahko nudimo potrebno oskrbo in podporo, ki jo potrebujejo, se moramo zadolževati. Vodja Agencije za stroške dela naproša banke za kredite, še več, ker to ni dovolj, si denar za preživetje organizacije, kar pomeni za preživetje uporabnikov, sposoja od prijateljev in sorodnikov. Letos je situacija prišla tako daleč, da je njen partner vzel kredit, da smo lahko še dalje nudili oskrbo ljudem.

Istočasno država namenja večino sredstev za institucionalno oskrbo. Institucije nimajo strahu pred preživetjem, na denar ne čakajo. Iz te situacije (ki je skupna mnogim) vidimo, da posamezniki prevzemamo odgovornost, ki jo ima država in za to dobimo nagrado: ZADOLŽEVANJE IN NENEHEN STRAH ZA PREŽIVETJE NAŠIH UPORABNIKOV IN NAS SAMIH. Zelo zanimivo je to, da državo dvotedensko »zdravljenje« osebe v psihiatrični bolnišnici stane skoraj 5.000 evrov, še grozovitejšo dejstvo je, da tovrstna pomoč ustreza le redkim (spomnimo se direktne akcije pred PB Polje), za oskrbo v naši skupnostni službi pa pet krat manj, na ta sredstva pa dobimo s šest mesečnim zamikom. Ko nekdo rabi pomoč, je zmeraj dovolj denarja, da se ga vtakne v hiralnico, ki mimogrede še veliko stane.

DRŽAVA LASTNO ODGOVORNOST PRELAGA NA NAS, KI SE MORAMO ZA SKUPNO DOBRO IN LASTNO PREŽIVETJE ZADOLŽEVATI.

Rešitev ni samo pridobitev sredstev za oskrbo nekaj posameznikov, z gibanjem se je vse začelo, mora se tudi nadaljevati. Dolg je postal nekaj samoumevnega, del preživetja in na žalost tudi življenja. Poleg tega, da se je potrebno zadolževati za streho nad glavo, za hrano, za obleke in knjige, se moramo zadolževati zato, da lahko delamo in prispevamo k družbenemu bogastvu. Stiske ljudi nastajajo zaradi zadolževanja, zaradi slabih pogojev za življenje, namesto, da bi na potrebe direktno odgovarjali, sredstva namenjajo za lajšanje posledic socialnih stisk in za popolnoma nesmiselne in pasivne institucionalne mehanizme.

Proti temu se je potrebno boriti, saj gre za vse nas.