V soboto 17. novembra so desettisoči napolnili ljubljanske ulice. Na poziv sindikatov so se udeležili demonstracije za višje plače. Pridružil se jim je tudi avtonomni blok: realnost, sestavljena iz študentov in študentk, ki se mobilizirajo proti reformam univerzitetnega prostora, aktivistk vstaje lezbosov ter aktivistov in aktivistk iz Socialnega centra v Rogu.

Demonstracijo je označevalo temeljno protislovje. Sinidikalni voditelji so ves čas hiteli razglašati, da je demonstracija interesna, da gre zgolj za zahtevo po uskladitvi rasti plač z rastjo inflacije in rastjo produktivnosti. Fraza, ki se je prijela v medijih, je bila, da gre za klasičen razredni boj, demonstracija bi naj bila potemtakem obrnjena zgolj proti delodajalcem. Po drugi strani pa je napoved demonstracij sprožila vrtinec, ki je vase posrkal širše nezadovoljstvo z razmerami v družbi. Demonstracijam so se tako pridružili upokojenci in študenti (bodisi v obliki korporativnih organizacij bodisi v obliki aktivističnih kolektivov). Celo mediji so začeli nekaj dni pred demonstracijami špekulirati o njihovi prelomnosti. Zdelo se je, da dobivajo demonstracije, ki so jih organizirali sindikati – pa še to zgolj tisti, ki organizirajo mezdne delavce v privatnem sektorju – politično razsežnost. Vendar ne banalno politično razsežnost v smislu mobiliziranja protivladnih občutij in stališč, ampak politično v pravem pomenu besede, kot oblikovanje kraja rekompozicije uporov in javnega prostora.

Iščoč tak potencial sobotnih protestov smo sooblikovali avtonomni blok. Naš namen je bil prispevati k artikulaciji avtonomnega bloka in s tem morda k artikulaciji skupnega javnega prostora desettisočih. V svojih intervencijah smo artikulirali ideje razredne rekompozicije (sindikalni boj mora izhajati iz pogojev najšibkejših, kot so ilegalizirani migrantski državljani in državljanke ter prekerni delavci in delavke), direktne akcije (sindikalni boj naj ne sloni na interesnem predstavništvu, ampak na bazični participaciji in osvobajanju naših moči), naprotovanja biooblasti in družbeni tovarni, ki smo jo poimenovali Fucktory (boj proti izkoriščanju je tudi boj proti normalizaciji, mejam, nadzoru, rasizmu, ksenofobiji in homofobiji). Konkretne zahteve, ki smo jim skušali dati vidnost, smo prevedli v določena gesla: Svoboda gibanja - osvobojena nadzora (freedom of movement - police free)!; FuckTory – za svobodne skupne prostore!; itd.

Morda je prezgodaj, da bi dali dokončno oceno sobotnih demonstracij. Učinki poskusa normalizacije potenciala sobotnih demonstracij (prihod ministrov v demonstracijo in njihov topel sprejem s strani sindikalnih liderjev, vrnitev sindikatov za pogajalsko mizo in izražanje pripravljenosti na kompromise) se bodo šele pokazali. Morda pa se divja zver dela in potreb ponovno izkaže za nepodredljivo. Še posebej zato, ker se v veliki meri giblje zunaj kletk neokorporativizma in socialnega partnerstva. Morda se razjezi, ko bo Slovenija predsedovala EU.

Iz Socialnega centra v Rogu