Kontekst razprave

Razprava o dohodku prihaja v ta prostor ob pravem času. Najnovejše reforme zahtevajo od novih političnih subjektivitet, ki nastajajo iz nasprotovanja neoliberalni globalizaciji, da skujejo instrumente za intervencijo v prihajajoče vroče politično obdobje. Instrumenti, katere je treba iskati, pa morajo biti sposobni zavrniti vsiljene pogoje debate in premestiti diskusijo. Treba je odpreti scenarij, v katerem so vloge trenutno porazdeljene med neoliberalne ekonomiste, ki jahajo na valu nacionalistične ideologije in sindikate, ki vedrijo v zavetju socialistične ideologije. Naci-neoliberalci govorijo o fleksibilizaciji dela in drastičnem zmanjšanju socialnih transferjev in javnega sektorja, sindikati, ki jim je treba priznati, da so edina sila, ki ni pokleknila pred desno vladavino, pa govorijo o vrednoti dela oziroma kot se je pred kratkim izrazil predsednik ZSSS: »Ljudje raje vidijo, da imajo delo in se nekako prebijajo iz meseca v mesec, kot pa da so na socialnih transferjih...« Obe perspektivi sta za mobilne in mnogotere pogubni. In morda je zahteva po življenjskem dohodku za vsakega in vsako tista, ki lahko odpre tretjo perspektivo, povečanje prostorov svobode in moči delovanja multitude.

Še pomembnejši kontekst je evropski. Za mobilne in mnogotere je imperativ, da vzpostavijo kontraoblast na evropski ravni. Zdi se, da je trenutna politična dinamika temu precej nenaklonjena. Padcu pogodbe za ustavo je pričakovano sledila renacionalizacija politike. Ta renacionalizacija se kaže na dva načina. Najprej kot sprega lokalnih nacionalističnih elit in globalnega kapitala. Naci-neoliberalizem - sprega med globalnim kapitalizmom in nacionalnimi političnimi elitami, ki bodo preživele le, če bodo uspele vedno znova aktualizirati nacijo, to najbolj zatiralsko formacijo v zgodovini - uvaja sužnjelastništvo in družbo apartheida. Obenem pa se kaže kot oviranje procesa rekompozicije družbenih bojev in evropske levice, ki so jo sprožile nove politične subjektivitete, nastale iz bojev za drugačno globalizacijo. Oviro temu procesu predstavlja renacionalizacija, ki se projicira v socialni model, sloneč na utopiji fordizma in neokeynezianizma. Nove politične stranke kot je Linke v Nemčiji so del te težnje. O predlogu življenjskega dohodka ali univerzalnega temeljnega dohodka ali osnovne rente ali državljanskega dohodka je treba razmišljati v tem kontekstu, kot o enem od instrumentv, ki lahko požene proces radikalne družbene transformacije po kateri vpije multituda.

Dohodek za rekompozicijo družbenih bojev

Ko govorimo o konceptih kot je univerzalni temeljni dohodek ali življenjski dohodek, je v igri rekompozicija družbenih bojev. Gre za poskus rekompozicije levice na osnovi manjšinskostnega karakterja gibanja multitud. Do nje pa lahko pride zgolj s soočenjem s »tovariši na levici«. Mobilni in mnogoteri smo zato, ker gradimo transnacionalne in transidentitetne družbene prostore. Multituda v svojih glokalnih bojih in postajanju zavrača formo nacijo in sindikalno kulturo modrih in belih ovratnikov, slonečo na zgodovinski izkušnji masovnega industrijskega delavstva. Globalni kapital je režim ekspropriacije, ki se artikulira na osnovi avtonomije multitude, njene subjektivne ekscesnosti. Pri tem niha med izkoriščanjem in destrukcijo.

Točka razhajanja na levici je različno pojmovanje bogastva in proizvodnje. Ta razdor povzročajo družbenopolitični boji, molekularna gibanja multitud, ki razkrajajo formo nacijo. Lazzarato pravi, da so ti boji izpostavili politični izziv, ki je primerljiv izhodu iz suženjstva: »možnost utemeljiti produkcijo in reprodukcijo človeštva na nečem drugem, kot je mezdno delo. Ostajamo zvesti izzivu politike ukinitve mezdnega dela. To ni niti utopija niti geslo niti program, ampak je preprosto pot, po kateri so prostovljno ali prisilno že davno krenili milijoni ljudi«. (Lazzarato 2002, 16) Politično imaginacijo je vredno graditi na tej osnovi; proti tistemu toku levice, ki zahteva zaposlitev za vse in s tem gospodarje, proti neosocialistom in neomarksistom, ki nastopajo z geslom: »Izven mezdnega dela ni nobene rešitve«. (ibid.) Misel izhoda iz družbe dela nam omogoča projicirati politične projekte izven terena kapitala in izven terena države, saj se bori na dveh frontah: »proti kapitalu in politiki subjektov pravic ter proti socializmu in njegovi dialektiki produktivnih subjektov«. (Lazzarato 2002, 19)

Osvoboditi se moramo manchesterijanske (industrijske) koncepcije bogastva in proizvodnje, po kateri je produktivno le tisto delo, ki ga ovrednoti kapital, medtem ko je delo, ki se izmenja z dohodkom, neproduktivno. Po tej koncepciji edino odnos kapital-delo proizvede čudež samoovrednotenja. Tovrstna razmejitev na produktivno in neproduktivno delo daje odnosu kapital-delo osrednje in privilegirano mesto. Za sabo imamo celotno tradicijo, ki je postavljala odnos delo-kapital kot izvor sveta in odnosov oblasti.

Foucault, ki je izumil koncept biopolitke, je proti tej tradiciji premišljeval skup dispozitivov oblasti in oblik upora v katerem krožijo in se konstituirajo individuumi in singularitete. Delo je samo eden od teh dispozitivov, ki danes več ne zavzema levjega deleža naših življenj. Lazzarato pravi: »Ekstrakcija odnosa ’delavci/kapital’ iz mnogoterosti odnosov oblasti, ekstrakcija ’razreda’ iz mnogoterosti oblik upora in procesov subjektivacije predstavlja politično in teoretsko operacijo totalizacije, zaradi katere še vedno plačujemo visoko ceno.« Na osnovi kritike marksizma, ki je prav tako zgradil večinski model (delavec, razred) poziva Lazzarato k »analiziranju strateških možnosti, ki jih razvoju manjšinskostnih logik in ’vstajam proti-vêdenj’ ponujajo boji v ’ekonomskem’ in ’političnem’ območju. (Lazzarato 2005) In ko opazujemo družbene boje prekernih vidimo, da njihove manjšinskostne strategije investirajo in preoblikujejo boje v domeni mezdnega dela.

Po Lazzaratovem prepričanju nas kompozicija gibanja, ki se je manifestiralo v Genovi, navaja na »nov koncept proizvodnje in bogastva. ’Produktivno delo’ (sindikalne organizacije) je bilo potopljeno v morje novodobnih beračev in potepuhov začasnega in neodvisnega dela; zmešano z množico mladih študentov; obkroženo s tisočimi oblikami ’neproduktivnega’ dela terciarnega sektorja, prostovoljnega in asociativnega dela, ki se ne izmenjuje z ničemer drugim kot z voljo do solidarnosti, medsebojne pomoči in simpatetične kooperacije.« (Lazzarato 2002, 18-19) Nova koncepcija proizvodnje in bogastva mora upoštevati miriado tokov informacij, ki na svojih stičiščih proizvajajo pripev, dejanje subjektivacije, ki se nato srečuje z drugimi pripevi; rizomatično komunikacijo na spletu kot novo spojilno tkivo ter zastonjski karakter dela, ki se ne izmenjuje z ničemer in ga žene želja po komuniciranju, po skupnem delovanju, po socializiranju in razločevanju, ne prek izmenjave uslug, ampak prek simpatetičnih odnosov. (ibid., 19) Novi služabniki (domestique) komunikacije, služabniki zato, ker se ne izmenjajo s kapitalom, predstavljajo enega »glavnih virov proizvodnje bogastva (v kolikor slednje razumemo kot proizvodnjo odnosov, afektov, komunikacije)«, ki si ga skušata novi welfare in spletna ekonomija (net-economy) prilastiti zastonj. (ibid., 20) Nova koncepcija bogastva in proizvodnje implicira nove oblike političnega delovanja in definira »nove izvore zakona«, ki niso niti liberalcem dragi individuumi niti socialistom drago delo, temveč multitude. (Lazzarato 2002, 22) Konkretne politične zahteve in možen politični program so lahko zgolj družbeni in politični izraz nove ontologije, ontologije multitud.

Nova politična subjektiviteta nastaja na osnovi zavračanja poenotenja družbenih bojev v centralizirani in hierarhični politični strukturi. V tem kontekstu se mora politična teorija ukvarjati predvsem z vprašanjem konstitucionalizacije političnega prostora na osnovi definiranih premis, torej, kakšni so mehanizmi konstitucionalizacije politične skupnosti, kako se vzpostavlja politični subjekt, ki tvori skupnost, kakšen je odnos med singulariteto in univerzalnim (skupnim)? Slednji je v tradiciji moderne zaprt (transcendenten) in to v obeh prevladujočih alternativah, v primeru pravnega subjekta in individualnega posedovalca, kjer pride do prenosa pravic na suvereno oblast, in v primeru subjekta dela, kjer pride do teogonije države v socializmu. Na osnovi mrež, ki delujejo po linijah bega, lahko mislimo odprt (imanenten) odnos med singulariteto in univerzalnim (skupnim).

Alternativno konstitucionalizacijo skupnosti, tisto, ki je zunaj mehanizmov individualizacije in totalizacije po Foucaultu in dvojne pripadnosti po Balibarju, lahko pojasnimo na primeru afektivne skupnosti. Afekt je moč delovanja, ki je obenem singularna in univerzalna. Singularna je zato, ker postavlja delovanje onstran vseh mer, ki jih ne vsebuje sama moč, v lastni strukturi in v nenehnih restrukturacijh, ki jih gradi. Univerzalna pa zato, ker afekti gradijo skupnost med subjekti. »Odnos med singulariteto in skupnostjo (univerzalnostjo) je dinamičen. V tem odnosu smo priča nenehnemu gibanju med singularnim, ki se univerzalizira, in skupnim, ki se singularizira. Tako dobimo skupnost-afekt kot moč transformacije, silo samoovrednotenja.« (Negri, 1997) To je način delanja politike brez suverenosti. Gre za definicijo nove politične skupnosti - multitude, ki je deteritorializirana, dezutopična (potemtakem niti utopična niti distopična) in obdarjena z močjo transformacije in samoovrednotenja. Afektivna skupnost je edini model skupnosti, ki ga lahko zoperstavimo nasilni deteritorializaciji in reteritorializaciji globalnega kapitalizma. Politično delovanje danes zahteva formacijo, ki ni politična stranka niti civilnodružbena organizacija. Ker noče biti avantgarda, noče nikogar predstavljati in zato jo oblast ne zanima. Politika takšne formacije je disenzualna, ne teži h konsenzu in poenotenju, ampak raztaplja eno v mnogotero. Njen namen je uresničiti idejo, da se lahko mnogoterosti organizirajo v družbenopolitične oblike, ki so navzven odprte in navznoter heterogene in je zatorej zavezana projektu avtonomije in kontraoblasti.

Po zgoraj rečenem je jasno, kakšen je domet zahteve po dohodku. Pri slednjem ne gre za vprašanje pomoči tistim, ki ne uspejo na trgu dela. Gre za mnogo več, za novo utemeljitev družbene produkcije in reprodukcije, družbe in politike. Zahteva po dohodku pomeni radikalno kritiko kapitalizma, saj prinaša erozijo kanoniziranega mezdnega dela. Razkriva mnogotero realnost, ki obstaja preden se vsa družbena dinamika zreducira na razmerje delo-kapital. Kaže, da obstaja realnost zunaj dela, mnoštvo procesov subjektivacije, podrejanja in uporov, ki jih lahko združimo v procesu transverzalne strateške kodifikacije. Če zahtevamo dohodek in s tem utemeljitev produkcije in reprodukcije človeštva izven mezdnega dela, se lotimo kapitalizma v samem korenu, v njegovih dipozitivih normalizacije in utilitaristični ideologiji. Zahteva po dohodku bi lahko vodila k afirmaciji manjšinskostnega postajanja v politiki, k osvoboditvi subjektivne ekscesnosti, k avtonomiji.

V deželi, ki pozna zelo šibke impulze manjšinskostne politike, kjer so bile njene zgodovinske subjektivitete brutalno zadušene v nacionalizmu, vojni in brutalni kapitalistični restrukturaciji, kjer se ni nikoli razvila antipsihiatrija, v deželi, ki je bodisi rdeča ali črna, v obeh primerih pa disciplinirana in normalizirana, pomeni zahteva po dohodku mnogo več od strokovne polemike - pomeni kulturni boj in začetek boja za postkapitalistično civilizacijo. V vsiljenih dualnostih se mobilni in mnogoteri ne najdejo. Naci-neoliberalci skušajo strmoglaviti fordizem in socialno partnerstvo ter podrediti delo fluktuacijam trga. S tem zaostrujejo proces podrejanja vseh sfer življenja režimu kapitalistične akumulacije, režimu izkoriščanja v mezdnem režimu. Novinarji prodajajo članke kot taksisti prevožene kilometre in šolstvo postaja fordistična tovarna s katalogi znanja pod državno kontrolo. Napovedujejo fleksibilizacijo in obenem enotno davčno stopnjo, ki bo izstradala proračun, uničila javni sektor in prepustila sfero družbenega katoliški cerkvi in njenim karitativnim dejavnostim. Kar hočejo je družba kot delovno taborišče z redno duhovno oskrbo. Na drugi strani sindikati branijo svojo pozicijo, ki jim jo je dalo socialno partnerstvo, naslonjeno na korporativistično ideologijo. Toži se jim po časih, ko so bili socialni konflikti zaprti v institucije socialnega partnerstva, ko so sintetizirali mnogoterost življenjskih izkušenj v delavski razred. Obenem so do sedaj zavračali možnost, da se kontaminirajo z izkušnjami manjšinskostne politike. Tudi prekernost je za njih anomalija, ki se jo da odpraviti s ponovno vključitvijo v radostni svet garantiranih, in ne življenjska izkušnja, ki jo hote ali nehote živijo nove generacije. Njihovo pozicioniranje do neoliberalnih raform je tako pričakovano. Za njih se ni nič spremenilo. Nobene odrešitve zunaj mezdnega dela in molarnega odnosa delo-kapital.

Dohodek za novo vsebino razrednega boja

Skupna poteza družbenih gibanj mobilnih in mnogoterih je radikalna kritika mezdnega dela in njegovo zavračanje, kar pomeni prelom z »delavsko« in državno-socialistično tradicijo etabliranega gibanja delavskega razreda. Politični projekt tako prekinja s poskusi izgradnje alternative na terenu oblasti. Vse to je povezano z destrukturacijo velike industrije, kar pomeni, da množični proletariat, delavci montažnih linij v velikih tovarnah, ne zasedajo več mesta centralne figure boja. V tem procesu, ki ga lahko metaforično opišemo kot padec tovarniških zidov in nastanek družbe-tovarne, se dogaja premik terena konfrontacije iz tovarne na celokupne mehanizme trga dela, javne porabe, reprodukcijo proletariata in mladih in na distribucijo dohodka, ki je neodvisen od plačila za delo. Njihova moč leži v spodkopavanju tako režima globalnega integriranega kapitalizma kot državnega socializma.

Ko teoretiziramo ta gibanja moramo onkraj Marxa oziroma tistega, kar so iz Marxa naredile institucije marksizma. Pri tem nas zanima predvsem teoretska refleksija t. i. »izhoda iz družbe dela«. V Grundrisse, v poglavju o avtomatičnem sistemu strojev, lahko najdemo Marxa onkraj Marxa, pojmovanje dela, iz katerega je možno graditi razumevanje gibanja izhoda iz družbe dela in drugačno »nemarksistično« hipotezo emancipacije.

Ta koncept in hipotezo označuje naslednji paradoks: po eni strani kapital spreminja delovno silo v fiksni kapital in jo vse bolj podreja v procesu proizvodnje. S to totalno podreditvijo pa po drugi strani postane temeljni akter družbenega procesa »obče družbeno znanje«, ki obstaja v obliki občega znanstvenega dela ali v obliki vložka v odnos družbenih aktivnosti, v kooperacijo. Abstraktna vednost (v prvi vrsti ne pa izključno znanstvena), ki je objektivirana v fiksnem kapitalu in utelešena v avtomatičnem sistemu strojev, teži k temu, da postane (ravno zaradi svoje avtonomije v razmerju do proizvodnje) poglavitna produkcijska sila, ki odrinja na marginalno pozicijo parcelizirano in ponavljajoče se delo. Na tej osnovi je mogoče definirati dve tendenci: delo se v celoti transformira v nematerialno delo in delovna sila v masovno intelektualnost, ki postaja politično hegemonski družbeni subjekt.

Kapitalizem deluje kot menjava živega dela za upredmeteno v obliki nasprotja med kapitalom in mezdnim delom. Kot odločilni faktor produkcije bogastva se postavlja množina neposrednega delovnega časa oziroma kvantum uporabljenega dela. Zgodovinska misija kapitalizma je bila odtujitev dela in »povečanje« njegove produktivnosti v disciplinarnih institucijah socializacije konkretnega dela v abstraktno. To je bilo obdobje formalne subsumpcije dela pod kapital, v kateri se delovna sila in oblike družbenega življenja, ki so nastale zunaj kapitala, podvržejo režimu kapitalistične akumulacije. Delovna teorija vrednosti je mogoča ravno zaradi heterolognosti delovne sile, saj njena zunanjost sploh omogoča definiranje mere. Z realno subsumpcijo dela pod kapital, s totalno podreditvijo delovne sile, ko so »delovni procesi sami rojeni v kapitalu in ko je delo inkorporirano ne kot zunanja, temveč kot notranja sila, ki je lastna samemu kapitalu« (Hardt in Negri 1994, 224), je zgodovinska misija kapitalizma izčrpana. »V avtomatičnem sistemu strojev, ko fiksen kapital predstavlja in si prilasti družbeno množico živega dela, preneha nasprotje, ki je gospodovalo genealogiji kapitalistične družbe; delo, ki je postavljeno kot neposredno delo prilagojeno industriji, ni več odločilen faktor v reprodukciji bogastva in torej zakon vrednosti ne predseduje konstituciji in regulaciji menjave med delom in kapitalom. Živo delo se znajde v nerešljivem protislovju znotraj delovanja dialektičnega zakona vrednosti.« (Negri 1996) Pri tem je treba opozoriti, da ni v tem nič objektivističnega. Namreč, delavski boji oziroma boji proti mezdnemu delu so tisti, ki so protislovje pripeljali do tega praga.

Kaj pa je onstran tega praga? Kakšen jo obet emancipacije zunaj veljavnosti zakona delovne teorije vrednosti? Živo delo se je znašlo v ne-kraju dialektike zakona vrednosti. To izključenost živega dela iz vrednostnega razmerja, to delo kot ne-kapital, lahko razumemo negativno - kot eksistenco, ki je izključena iz bogastva, kot revščino in torej kot vrednost; ali pa pozitivno - kot »živi vir vrednosti«, kot »univerzalna možnost bogastva«. (Negri 1996) Če živega dela ne razumemo kot vrednosti, ki stoji nasproti kapitalu, ampak kot moč, kot univerzalno možnost družbenega bogastva, se spremeni tudi problematika razrednega boja. Fokus se preusmeri na okvire (samo)realizacije živega dela (ki nima nobene druge meje, kot je tista, ki izhaja iz njegove moči oziroma dynamisa), kritika izkoriščanja pa se osredotoči na načine angažiranja živega dela v smeri reprodukcije kapitala in na gradnjo alternativnih oblik njegove samorealizacije. Delo kot dynamis je absolutno, ker ne pozna nobene druge meje, kot je meja njegove moči. Strategija delavskega gibanja se potemtakem spremeni iz boja okrog mezde in razmerja med nujnim in presežnim delom na boj za samorealizacijo. »Razredni boj se odvija v organizaciji novih moči produkcije proti kapitalistični dominaciji.« (Negri 1996) Ob tem se institucije kapitala ne kažejo zgolj kot zajedavec, ampak kot zajedavec, ki uničuje svojega gostitelja. Nasprotje med kapitalom in živim delom je zato postavljeno radikalno kot še nikoli, saj kapital in kapitalizem ne moreta obstajati zunaj mezdne oblike.

Zakon vrednosti je vstopil v krizo in v tej krizi se pojavijo nove produktivne sile. Kaj stoji v ne-kraju živega dela, ki je zunaj dialektike zakona vrednosti? Marx definira »občo produktivno silo«. »V tej preobrazbi se kot veliki temeljni steber produkcije in bogastva ne prikazuje neposredno delo, ki ga človek sam opravlja, ne čas, ki ga dela, ampak prilaščanje njegove lastne obče produktivne sile, njegovo razumetje narave in njegovo obvladovanje po njegovem bivanju kot družbenem telesu - z eno besedo, razvoj družbenega individua.« (Marx 1985, 505) Nov subjekt produkcije je družbeni individuum in nahajamo se pred izmeno neposrednega dela z družbenim delom. Kapital kot dominantna forma produkcije deluje v smeri lastnega propada. V času svojega zgodovinskega poslanstva - odtujitvi dela in povečanja nejgove produktivnosti - je v svojih nedrjih razvil novo subjektiviteto dela, ki lahko pomeni njegov propad. Ta subjektiviteta predstavlja moč ne-kapitala, ki biva v družbeni kreativnosti in konstituirajoči moči. Vsiljena družbenost in kooperativnost iz obdobja formalne subsumpcije dela pod kapital se je pretvorila v nov ontološki agencement subjektivacije, v materialno konstituirajočo aktivnost.

S pojavitvijo novih produktivnih sil se pojavi nova baza družbenega bogastva. »Kraja tujega delovnega časa, na kateri temelji sedanje bogastvo, se prikazuje kot bedna podlaga nasproti tej na novo razviti podlagi, ki jo je razvila velika industrija sama. Brž ko je delo v neposredni formi prenehalo biti veliki vir bogastva, delovni čas ni več in ne sme več biti njegova mera in zatorej menjalna vrednost (mera) uporabne vrednosti. Surplusno delo množice ni več pogoj za razvoj občega bogastva, prav tako kakor nedelo nekaterih za razvoj univerzalnih moči človeških možganov. S tem se zruši produkcija, ki se opira na menjalno vrednost in neposredni produkcijski proces zadobi sam formo, ki je odvrgla bornost in protislovnost. Svoboden razvoj individualnosti, kjer nujni delovni čas ni reduciran zato, da bi se postavilo surplusno delo, ampak nasploh redukcija nujnega dela družbe na neki minimum, ki mu tedaj ustreza umetniško, znanstveno itd. izoblikovanje individuov s pomočjo časa, ki je sproščen, in sredstev, ki so ustvarjena zanje vse.« (Marx 1985, 505-506) Problematiko razrednega boja moramo motriti kot tranformacijo načina apropriacije produktivnosti novih produktivnih sil in nove baze družbenega bogastva s strani kapitala. Problem kapitala je, kako preoblikovati te nove produktivne sile in novo bazo družbenega bogastva v presežno vrednost, problem živega dela pa je, kako se temu upreti, saj pomeni takšno preoblikovanje uničenje nove produktivne sile in nove baze družbenega bogastva. »Kapital je sam procesuirajoče protislovje (s tem) da stremi k redukciji delovnega časa na minimum, medtem ko po drugi strani delovni čas postavlja postavlja kot edino mero in vir bogastva. Tako zmanjšuje delovni čas v formi nujnega, da bi ga povečeval v formi odvečnega; zato čedalje bolj postavlja odvečni čas kot pogoj - question de vie et de mort - za nujni. Po eni strani torej kliče v življenje vse moči znanosti in narave, kakor tudi družbene kombinacije in družbenega občevanja, da bi ustvarjanje bogastva napravil neodvisno (relativno) od zanj uporabljenega delovnega časa. Po drugi strani hoče te tako ustvarjene orjaške družbene sile meriti ob delovnem času in jih ukleniti v meje, ki so potrebne, da bi že ustvarjeno vrednost ohranil kot vrednost. Produktivne sile in družbeni odnosi - obe plati razvoja podružbljenega individua - se kapitalu prikazujejo le kot sredstvo in so zanj le sredstvo, da bi produciral iz svoje bornirane podlage. In fact pa so to materialni pogoji, da bi jo vrgli v zrak.« (Marx 1985, 506)

Kapital torej ne more opustiti dialektike zakona vrednosti in lahko obstaja zgolj kot režim mezdnega dela. Nove produktivne sile in novo bazo družbenega bogastva, ki sta se (paradoksalno) skozi delavske boje razvila v njegovih nedrjih, hoče na vsak način ovrednotiti znotraj režima ovrednotenja, ki ga je razvil v svoji zgodovini, predzgodovini živega dela kot konstituirajoče moči. Kapital vsiljuje mero zakona vrednosti, časovne mere izkoriščanja neposrednega dela, »s prisiljevanjem in brzdanjem transformacije dela in produkcije. To je vprašanje življenja ali smrti. Kapital lahko živi zgolj od zakona neposrednega dela. Njegova organizacijska oblika je osnovana na tej figuri odtujitve. Kapital ni sposoben preiti omejeno (bornirano, bedasto) bazo, ki je njegova. (...) Na eni strani se moči znanosti in komunikacije, ki so postale resnično in neposredno produktivne, emancipirajo od zakona vrednosti, od prisilne mere časa neposrednega dela. Na drugi strni morajo biti nematerialna produktivna sila in produktivni družbeni odnosi (...) zreducirani znotraj omejene baze zakona vrednosti. Na ta način nimata kapital in njegova oblast nobene racionalnosti več. Produkcija blaga se uresniči prek komande (niti prek dela niti prek blaga), zgolj prek komande« (Negri 1996)

Delovna teorija vrednosti je pandan dialektike oblasti, ki vzpostavlja mehanizme posredovanja in socializacije družbenih sil v smeri oblasti. Legitimnost slednje postane, tako kot legitimnost na delovni teoriji vrednosti in izkoriščanju slonečega kapitala, nesprejemljiva transcendenca. Sfere družbene produkcije, ki jih ne uspe preoblikovati v presežno vrednost in prikovati na svoj rast, skuša kapital uničiti. Tako kot skuša oblast uničiti vse avtonomno nastale družbene sile in inovacije, ki jih ne uspe subsumirati pod svojo logikov vladanja. In tu je afirmativna vsebina novih globalnih družbenih bojev, pa naj gre za prekerce ali migrante. Afirmativna vsebina teh bojev je upiranje režimu ekspropriacije v obdobju zrelega kapitalizma, upiranje političnemu konstituiranju mezdnega dela, in iskanje novih načinov proletarske reapropriacije. Ta mora sloneti na obči družbeni vednosti oziroma na generalnem intelektu.

Tako smo prišli do novih razsežnosti zahteve po dohodku. V tem primer pomeni zahteva aktualizacijo kostituirajoče moči multitud. Ko se živo delo znajde v nekraju vrednosti, ki ni niti znotraj niti zunaj kapitala in ko strategija emancipacije ni več afirmacija predkapitalistične uporabne vrednosti, postane delo kot ne-kapital moč, potencialnost, zmožnost. Tematika razrednega boja postane tako vprašanje aktualizacije te moči. Aktualizacija v mezdnem režimu, ki sloni na delovni teoriji vrednosti, na socializaciji konkretnega v abstraktno delo, na kratko na meri, je za delo kot moč uničujoča. Zato ker vztraja na analitičnih dvojnostih z materialnimi učinki: ekonomija - politika, materialna produkcija - družbena reprodukcije, civilna družba - država, delovni čas - prosti čas itd. Oženje polja legitimne politične participacije gre skupaj s kapitalistično integracijo nove potencialne baze družbenega bogastva, novih produkcijskih subjektivitet skozi prekerizacijo. Ko neoliberalni ekonomisti razvijajo svoj načrt za družbo delovnih in normaliziranih, se njihovi politični kolegi ukvarjajo z razvijanjem represivnih aparatov, katerih namen je zapreti družbeno-politično participacijo v institucije reprezentativne demokracije. Zato je zahteva po dohodku nujna intervencija v obstoječi scenarij.

Režim ekspropriacije v obdobju globalnega integriranega kapitalizma preprečuje aktualizacijo novih produkcijskih zmožnosti in nove potencialne baze družbenega bogastva, ki sloni na ne-delu, na sferi življenja zunaj mezdnega režima. Zahteva po dohodku lahko sproži proces njihovega osvobajanja. Mnogoterostno seveda, na tisoč platojih. Danes je v treba teoretično in praktično predelati vse temeljne koncepte v koncepte brez mere. In če govorimo o strategiji, potem je treba smatrati zahtevo po dohodku kot reformistično zahtevo, ki bo s strani kapitala spoznana za revolucionarno. To ni toliko zahteva, ki jo damo na revolucionarni prapor, ampak jo skušamo realizirati na kapilarnih ravneh. Zato je treba dohodek razumeti zelo široko, ne zgolj kot monetarni instrument, temveč kot načine družbene produkcije, menjave in zadovoljevanja potreb zunaj režima kapitalistične akumulacije (zunaj pogodbe in mezde torej). Na ta način tudi pade pogosta kritika zahteve po dohodku, češ da zaklinja in reaktualizira državo. Fronto je treba odpreti tako na ravni etike pravic kot na ravni etike moči. Zahtevo po dohodku naslovljeno na institucije oblasti je treba kombinirati s samovzpostavljanjem prostorov dohodka in avtonomnim upravljanjem z njim. Kajti cilj ni boljši sistem socialne pomoči za izključene temveč afirmiranje novega vira pravičnosti, ki niso niti individuumi niti delo, temveč multitude.

Razsežnosti takšnega pojmovanja dohodka so vidne v izseku iz manifesta »Neobzirna očarljivost prekariata« od Global project:

Prekariat/kognitor se ne zadovolji s tem, da ima prav, ampak hoče dobro živeti. Hočemo biti srečni! Ne da se živeti v negotovosti, ampak tudi za nedoločene čas ne. Hočemo nove pravice! Hočemo dohodek! Za prekariat je nevzdržno namenjati 80% dohodka za najemnino. Zasedajmo! Skvotajmo! Osvobajajmo! Glede na to, da so se njihove realne plače zmanjšale za 20/30%, bi PreKog želel nakupovati z manj evri. Samozreducirajmo ceno nakupa v komercialnih centrih in hipermarketih. PreKogi se zaradi dela nikoli ne nehajo gibati po metropolah. Brezplačen dostop do kolektivne mobilnosti! PreKogi vedo več: osvobajajo informacijo, proizvajajo vednost. Širimo znanja, samoupravljajmo raziskave! Informacija in vednost morata biti zmožna univerzalne reprodukcije, izmenjave, souporabe: software napreduje, če je svoboden in je odprt za umsko delo vseh. PreKogi kolektivno ustvarjajo in zato zavračajo plačevanje kulture, tehnologije, informacije. Open Source, P2P, mp3, Divx: kopiramo, snemamo in svobodno širimo, podajamo iz roke v roko, iz glave v glavo! Komunkacija od maloštevilnih k mnogoštevilnim ima štete dneve: Murdoch in Gates bosta izgubila nadzor nad umi. Ustvarjajmo medije! Množimo mreže! Predvajajmo televizijo! PreKogi proizvajajo izhajajoč iz heteronomnih načinov življenja v metropolah. Ni več sinhroničnih mest-tovarn niti štirje zidovi socialnih centrov niso več dovolj, da bi zadržali čustva in nomadskost. Globalni prostor tokov blaga, denarja, informacij, želja je prostor metropolitanske stavke, je prostor stavke prekariata. Ponovno zavzemimo mesto! Ponovno zavzemimo Evropo!