Sobota, 14. januar ob 13.00 pred Boj zo. Po kratkem urjenju za vojsko klovnov se približno ob 14.30 odpravimo po mestu.

Gibanje #15o bo s 15. januarjem vztrajalo polne tri mesece. To obdobje po vsem svetu zaznamuje aktiviranje in združevanje ljudi, ki so izzvali hegemonijo finančnega kapitalizma, reprezentativno politiko kot odtujitev naših pravic in moči ter korporativni pohlep. V tem času je globalno gibanje #15o in #Occupy razkrilo globok strah in nemoč, ki jih občutimo mnogi, skupaj z ogorčenjem in pripravljenostjo, da osvojimo dostojanstvo, pravice, demokracijo. Skozi ta proces so gibanja preoblikovala globalni diskurz, tako kot so bila sama preoblikovana prek diskusij, interakcij in akcij. Kar se je začelo kot magrebške vstaje, acampade v Šaniji in okupacija newyorškega Zuccotti Parka, se je razširilo po svetu in se spreminja v mrežo upiranja zadolževanju in evikcijam, pri čemer vse bolj ovira finančne mehanizme. Enako je v Evropi: demonstracije 15. oktobra so sprožile mobilizacijo celotnih družb, gibanje pa se oblikuje v mrežo, zgrajeno okrog kritičnih vprašanj.

Za časa #15o in gibanja #Occupy so se v Evropi izkristalizirala določena dejstva: Evropa je transnacionalna za kapital, a ostaja razdeljena za ljudi. Nacionalne politične elite in evropska tehnokracija nimajo nikakršnega namena opustiti neoliberalni model evropske integracije. Postavljanje interesov finančnih trgov pred interese globalne generacije proizvajalcev družbenega bogastva ima nedemokratične učinke, antisocialno vztrajanje pri politikah zategovanja pasov pa poglablja krizo evropske integracije, ki lahko pripelje do izbruha nacionalnih egoizmov. Nedemokratična unija utrjuje antidemokratične diskurze “nacionalnih interesov in suverenosti” kot izhod iz krize. Posledice poglabljanja delitev znotraj Evrope so nevarne in popolnoma nesprejemljive za prekerno generacijo, ki noče izbirati med korupcijo nacionalnih političnih razredov in korupcijo finančnih trgov, ampak želi dostojanstveno življenje. Kar imenujejo “izhod iz” krize, očitno ni nič drugega kot poskus še globljega in intenzivnejšega izkoriščanja kolektivnega in individualnega bogastva skozi sistem držav-nacij, ki se izvaja prek globalnih politik, vsiljenih s strani transnacionalnega vladovanja, ki ima moč diktiranja pravil nacionalnim vladam in parlamentom.

Zato je sedaj čas, da zgradimo transnacionalno Evropo za ljudi. Sedaj je čas, da se zavemo, kako po vsej Evropi banke in privatni subjekti v rokah držijo stotisoče praznih hiš in stanovanj, medtem ko je vsak dan več družin deložiranih; sedaj je čas, da se zavemo, kako po vsej Evropi dokapitaliziramo banke, medtem ko posamezniki in posameznice nimajo možnosti razglasitve plačilne nesposobnosti; sedaj je čas, da se zavemo, kako se po Evropi privatizirajo univerze, medtem ko ljudje nimajo dostopa do znanja; sedaj je čas, da se zavemo, kako po vsej Evropi izginja socialna država, medtem ko dostojanstvo ljudi ogrožajo politike zategovanja pasov. Sedaj je čas, da se zavemo, kako finančni kapitalizem izkorišča same korenine življenja, s tem ko je podvrgel izkoriščanju naše življenje in osnovne skupne dobrine, kot so voda, hrana, energija, ki ne zaznamujejo le kvalitete in dostojanstva našega življenja, temveč same možnosti zanj. In seznam se nadaljuje.

Ne moremo čakati, da bodo posamezne države ali evropske politične institucije zgradile transnacionalno unijo, ki bi postavila interese ljudi pred interese finančnih trgov. Zato je na nas, da vključimo principe direktne demokracije v svoja življenja in skupnosti. Če so po vsej Evropi naša življenja paradoksalno povezana prek delitev in socialnih problemov, izhajajočih iz obstoječe paradigme, so lahko povezana tudi prek potreb po novih metodologijah in odnosih, ki naslavljajo te izzive. Zavedamo se, da naši boji zahtevajo premik onkraj nacije in onkraj (ne)reprezentativne politike k transnacionalni živi demokraciji, temelječi na singularnih in skupnih praksah, etičnem angažmaju in upiranju gospostvu.

Zaradi transnacionalnosti finančnih trgov in entitet mora biti tudi naš prostor konfliktov in praks transnacionalen, odprt in skupen, vzpostavljajoč oblike demokratičnega vladovanja s ciljem prilastive vsega skupnega, demokracije in dostojanstva, ki si jih zaslužimo.

Soočeni s kapitulacijo javnih oblasti pred zahtevami finančnih trgov in preoblikovanjem prvih v agente politik zategovanja pasov, moramo na evropskem nivoju odpreti naslednja vprašanja:

1. Gradnje naših zmožnosti za nove prakse demokracije, ki bodo vzpostavile strog nadzor nad dinamiko trgov;

2. Statuta skupnih dobrin, ki bo zagotovil pravico in prost dostop do dobrin, ki so uporabne in nujne za proizvodnjo;

3. Zajamčenega temeljnega dohodka, ki ni vezan na tržno vrednost dela in teles, kot prave vsebine evropskega državljanstva;

4. Gradnje skupne blaginje skozi nove oblike demokratičnega vladovanja, ki nastajajo iz ogorčenja nad politikami zategovanja pasov.

Prepričani smo, da lahko skozi te točke utemeljimo pravico do upiranja in alternativno vladovanje naših življenj.

Naša Evropa bo postala rešitev od spodaj in ne bo več problem, vsiljen od zgoraj!