V Italiji so se različni tokovi Delavske avtonomije angažirali v interpretaciji dejstva, ki se ga ne da zanikati: nastanek novega delavskega sveta, še posebej na margini, nepovraten razvoj precejšnjega dela populacije, ki po definiciji uhaja procesom garantiranega dela. To imenujejo "negarantirani", "prekerni delavci", "črni delavci", "študentski delavci". To so marginati, tako v delu kot v študentskem življenju, ki zavračajo legitimacijo veljavnih procesov produkcije, obstoječe sisteme menjave. Razvijajo drug tip odnosov z družbo in z vsakdanjim življenjem, drug tip investiranja tega, kar imenujemo produkcija osebnega in kolektivnega življenja, drug tip odnosov do dela, tako da povezujejo položaj neprostovoljno brezposelnega z namernim zavračanjem predlaganega jim dela.

*

Kategorizacija razredov - delavski, malo meščanski in meščanski ali srednji razred, kmečki in tako naprej - nam nikakor ne omogoča razjasniti problematike molekularnih revolucij. Zdi se mi, da se načini strukturiranja družbenih subjektivitet danes ne prekrivajo z ločevanjem različnih kategorij populacije v ta tip entitet, skupaj z antagonističnimi odnosi med njimi. Oziroma natančneje, jasno je, da te ločitve, te segmentarnosti še vedno obstajajo, vendar soobstajajo z drugim načinom subjektivacije, načinom, ki prečka celoto te družbene segmentarnosti.

Te razredne kategorije torej križamo z drugim načinom kategorizacije. Predlagal bom tri kategorije: kapitalistične elite, garantirani delavci in ne-garantirani. Te tri kategorije sodelujejo pri enakem razmeščanju družbenega reda, pri enakem produktivnem in mentalnem discipliniranju - z zelo poudarjenimi odnosi ponotranjanja, ki je v funkciji pozicioniranja vsakega glede na druge. V subjektiviteti "ne-garantiranih" na primer obstaja dvojna nadjazna ponotranjenost: "sem drek, saj nisem garantiran", "če bi bil nekaj, kar ima vrednost, bi bil v filmskih podobah, v reklamah..." to pomeni v idealih standardov življenja, ki jih neprestano prenašajo mediji elit. Toda, če gledamo subjektiviteto elite, vidimo, da prav tako ponotranja subjektivne dimenzije garantiranih in ne-garantiranih: "Sem del elite, saj zasedam mesto vodilnega osebja, univerzitetnega profesorja ali kaj podobnega. Vendar, na določen način moram ostati na preži. Če se ne podvržem dominantnim etiketam in pravilom, lahko že danes ali jutri tudi sam padem v kategorijo ne-garantiranih, saj nimam položaja finančne aristokracije ali starodavnega plemstva."

Kategorija garantiranih se nenehno nahaja v tej oscilaciji med garantiranjem svojega mesta in teženjem k temu, da bi bil del kapitalistične elite, pri čemer ni nobenega dvoma, da je to nemogoče. Semiotične in kulturne formacije določajo, da je lahko določena oseba genialna, lahko preštudira vse knjige sveta, izjemno dela, pa ji zaradi tega, ker prihaja iz določene družbene sredine, nikoli ne bo dovoljeno, da postane del kapitalističnih elit. Ta oseba najde kompenzacijo v tem, da skuša zasesti določen tip vmesne pozicije, nikoli pa ne bo imela dostopa do popolnega prepoznanja s strani sistema aktualnih elit. To je nekaj, kar obstaja v "razvitih" kapitalističnih državah, očitno tudi v državah kot je Brazilija, in vse bolj tudi v državah za železno zaveso: to so zelo močne nezavedne pregrade, ki razmejujejo elite.

*

Kapitalistični način produkcije subjektivitete intervenira v najbolj menjavajočih se sredinah. Zato se ne zastavlja vprašanje ali pripadaš malomeščanski sredini ali sredini profesorjev. Vse, kar je treba vedeti, je, kako se postavljaš glede na nezavedne kategorizacije subjektivitete: "imaš željo in možnost, da se integriraš v kapitalistične elite?", se boš ravnal tako, da boš preživel v sistemu ’garantizma’?" Ta kategorija garantiranih obstaja tako v delavskem razredu, kot v sredini intelektualcev ali v vojaški sredini - obstaja povsod. Torej, problematika, ki se danes postavlja, zadeva dejstvo, da v taboru ne-garantiranih ne najdemo zgolj socialno izključenih ljudi, ampak tudi komponente, ki so nosilke nasprotovanja celotnemu procesu subjektivacije. Komponente, ki so nosilke preizpraševanja, vključno s tem, kar se lahko zgodi na nivoju kapitalističnih elit.

Marx je v določenem trenutku dejal, da je delavski razred nosilec aspiracij, ki zadevajo vse družbene plasti in to je tisto, kar mu daje revolucionarni potencial, potencial, ki ravno zaradi tega ne zadeva zgolj svoje lastne usode, ampak tudi usodo celote družbenih odnosov. Toda očitno je, da garantiran delavski razred absolutno nima več tega revoluconarnega potenciala, saj živi v odvisnosti in kontra odvisnosti od elitističnih sistemov, ki ga dobesedno režejo na kose. Nosilec revolucionarnih aspiracij, ki zadevajo celoto načinov subjektivacije, je delavski razred kot ne-garantiran, ali kot garantiran, ki zavrača sistem garantiranosti. Na ta način bom zastavil problem, na način, ki nam omogoča, da si zamislimo zavezništva, sisteme transverzalnosti, da lahko prehajamo med katerimikoli družbenimi kategorijami. Namreč, kar nas združuje, je subjektivna pozicija, pozicioniranje želje glede na tendenco IGK, da si prilasti totalnost načinov subjektivacije.

Kapitalizem predobro ve, kako se ukvarjati s sociološkimi razrednimi delitvami. Medtem ko je resničen teren njegove ranljivosti danes postala zmožnost preživetja in ustvarjanja, zmožnost, ki jo neposredno ogroža kapitalistična subjektiviteta. V obdobju Nove kulture smo lahko videli ljudi iz elite, še kako garantirane, z visokimi plačami, ki so se počutili tako nesrečne in so tako težko prenašali svoj način eksistence, da so se raje odpovedali svojemu družbenemu statusu, da bi se dobro počutili v svoji koži, v svojih družbenih razmerjih.

Vprašanje tukaj zadeva nekaj takšnega: država blaginje, država družbene dobrobiti in sistemi garantiranja so na določen način korenito odtujujoči. To pa prinaša potencial gigantskega nasprotovanja, ki prečka vse.

*

Zdi se, da je stara dihotomija med garantiranimi delavci in ne-garantiranimi v procesu preseganja tako v PT (Delavska stranka) v Braziliji, kot v Solidarnosti na Poljskem. V teh primerih nastaja nov tip zavezništva, ki združuje najbolj različne tipe ne-garantiranih in garantiranih, ki zavračajo sistem garancije.

Prevod A.K. iz Félix Guattari in Suely Rolnik: Micropolitiques (1986)