V zadnjih tednih spremljamo zgodbo Danijela Spasojevića, ki se je v boju za samostojno, samodoločujoče in ustvarjalno življenje prisiljen zateči k izrednim metodam in sredstvom. V tem boju ga brezpogojno podpiramo.

Njegova zgodba je namreč zgodba o nas. Kar zahtevamo zanj, zahtevamo za vse. Družba ni sestavljena iz idealnih teles, kakor ni homogena na kakršni koli drugi predpostavki. Sestavljena je iz posameznikov in posameznic ter iz skupnosti, ki jih ti tvorijo. Ti imajo različna znanja, veščine, lastnosti, potrebe. Tiste, ki ne ustrezajo kalupu normalnosti, lahko marginaliziramo in zapiramo v institucije; enkrat zaradi hendikepa, drugič zaradi starosti, neprilagojenosti ali dokumentov. Lahko pa skupaj z njimi razvijamo vključujoče oblike življenja, ki krepijo skupnost ter posameznikom omogočajo, da rastejo in se razvijajo prek medsebojnega sodelovanja.

Splet dogodkov, ki se v zadnjem mesecu razpleta pred nami, ponovno potrjuje usmerjenost sistemskih rešitev v mehanizme discipliniranja prek institucionalizacije ter daje prednost tem pred rešitvami, oblikovanimi neposredno na potrebah posameznic in posameznikov ter v skupnosti. Pred rešitvami, ki nastajajo ob aktivni participaciji posameznikov in posameznic v demokratičnem horizontalnem odločanju o lastnem življenju ter v dinamičnem procesu iskanja najboljših rešitev, ki bodo zadostile raznovrstnim oblikam življenj, ki se v družbi porajajo. Nekateri tako lahko živijo samostojno izven institucij, če imajo na voljo osebno asistenco. In šele življenje, ki ni podrejeno strogim institucionalnim pravilnikom, omogoča aktivno participacijo v družbi in jo s tem bogati.

Eden temeljnih pogojev za tako razumljeno družbeno življenje je brezpogojna pravica do stanovanja. Zaradi špekulativnosti in koruptivnosti trga stanovanj pa je stanovanje pereče vprašanje za čedalje širši krog ljudi. Visoke najemnine, vsiljeno zadolževanje zaradi perverzno visokih cen stanovanj, nedostopnost posojil in neprofitnih stanovanj pa so le posamični izrazi obstoječe stanovanjske situacije.

Popotovanje skozi direktorate, urade in institucije v zadnjih tednih je jasno pokazalo, da različni uradniki zelo dobro razumejo položaj, v katerem se nahaja Danijel (in mnogi drugi). V neskončnih pogajanjih je bilo očitno tudi, da se zavedajo, na kakšen način bi bilo možno sistemsko urediti to področje ter da razpolagajo z resursi, ki bi omogočili implementacijo rešitev. Edina težava je politična volja, ki bi prekinila z obstoječimi razčlovečujočimi praksami institucionalizacije. Brezplodnost in jalovost naslavljanja države pri iskanju rešitev po meri ljudi ponovno potrjuje, da moramo graditi skupnosti, ki bodo zahtevale in izborile to, kar nam itak že pripada.

Vemo, da hočemo skupaj z Danijelom graditi skupnost, v kateri je njegov prispevek dobrodošel. Začnimo v četrtek, 16.2.2012 v Zavodu za rehabilitacijo invalidov SOČA, Linhartova 51, 1000 Ljubljana, od 9. ure zjutraj dalje. Skupaj bomo poskusili preprečiti njegovo prisilno premestitev v institucijo, v kateri ne želi živeti.

#15o