Transnacionalna akcija nepokorščine proti Centru za tujce na Velikem otoku pri Postojni, ki so se je udeležili aktivisti in aktivistke iz številnih evropskih držav, še vedno odmeva v javnosti. Medijsko pozornost je zbudila predvsem neprofesionalna in nasilna reakcija policistov na javno, politično in miroljubno akcijo nepokorščine.

Vseskozi smo poudarjali, da je namen akcije opozoriti na obstoj Centra za tujce, ki je, čeprav na robu legalnosti, nelegitimna in zločinska institucija. Vanjo zapirajo nedolžne ljudi, katerih edini prestopek je želja bo boljšem in dostojanstvenem življenju brez nasilja, diskriminacije in revščine. V Postojno nismo šli zato, da bi odpirali vprašanje nasilja nad aktivisti in aktivistkami. Naš namen je bil narediti vidno, kar je nevidno. V soboto smo zgolj razkrili tisto, kar se v Centru za tujce pri Postojni dogaja vsak dan. Ljudje želijo na svobodo, želijo podreti ograjo, podivjani policisti pa jim to s pendreki in psi preprečujejo.

V soboto smo razkrili močno in nasilno protislovje, ki ni lastno zgolj temu Centru za tujce, ampak vsem tovrstnim insitucijam v Evropi (tako v EU kot v njeni soseščini), ki so zgolj vrh ledene gore, imenovane evropski apartheid. Postkolonialna Evropa z zgodovino kolonializma in imperializa, ki je nasilno vsilila svoj model civilizacije, modernizacije in razvoja, vzdržuje hierarhije globalne moči z destruktivnimi vojaškimi in ekonomskimi posegi, z vojno proti migrantom na mejah in revežem v metropolah, s potiskanjem tako imenovanih tujerodnih populacij v položaj drugorazrednosti ali v ilegalnost in z vsiljevanjem vse večje življenjske negotovosti za vse, ki v Evropi bivajo in delajo.

Sobotna akcija nepokorščine je pokazala, da poteka upor proti evropskemu apartheidu povsod. Sledila je petkovi akciji blokade Centra za tujce v Gradišču/Gradisci v Italiji. Pred mesecem smo aktivisti in aktivistke za svobodo gibanja v Barceloni razstavili center v gradnji.Vsaki tovrstni akciji sledi represija in pa, kar je ključno, javna diskusija. Na tem mestu ne bomo naštevali vseh iniciativ proti Centrom za tujce ter za pravice migrantov in prekernih delavcev in delavk v zadnjih letih. Raje bomo poudarili vse večjo koordiniranost teh akcij, vse tesnejše sodelovanje samoorganiziranih aktivističnih in migrantskih skupnosti ter prekernih delavcev in delavk po vsej Evropi. Mislimo, da akcija v Barceloni, Gradišču in Postojni lepo soodzvanja s trenutnimi kampanjami in akcijami za brezpogojno legalizacijo vseh ljudi brez papirjev v Evropi, z bojem proti deportaciji otrok migrantov, ki jo je napovedala francoska vlada z zloglasnim ministrom za notranje zadeve Sarkozyjem in z bojem slovenskih izbrisanih, ki je dosegel novo fazo z evropeizacijo na evropskem sodišču za človekove pravice. Prepričani smo, da migranti/ke in prekerni/e na ta način gradimo nov evropski javni prostor bojev in da naše prakse vzpostavljajo novega globalnega evropskega državljana in državljanko, ki bosta zrušila apartheid.

Seveda ne pravimo, da policijska represija ni zaskrbljujoča. Še posebej nad novinarji in novinarkami, katerim izražamo našo solidarnost pa tudi priznanje, da so kljub zastraševanju in nasilju s strani slovenske policije opravili svoje delo. Demokracija potrebuje novinarje s civilnim pogumom in naš boj je mogoč le znotraj demokracije. Mislimo tudi, da bi pretiravali, če bi dejali, da je postala Slovenija policijska država. Prepričani pa smo, da v instituciji kot je Center za tujce v Postojni, nastaja policijska država, zato mora postati njegov obstoj skrb vseh demokratičnih sil in javnosti in ne zgolj upornikov.

Za svobodo gibanja in pravico do bivanja

Mreža za stalni obisk