Revolucijo moramo krmiliti ne zgolj zato, da bi vodili in usmerjali njena gibanja, temveč tudi zato, da bi vzpostavili sile konstituirajoče moči kot novo obliko življenja, novo družbeno bit. Obravnavali smo že vlogo novih institucionalnih procesov pri sestavljanju in konsolidaciji vstaje v revolucionarni proceduri, tako z bojem proti vladajočim oblastem in njihovim korupcijam kot z vzpostavljanjem novih kolektivnih navad in praks. Ravno tako smo že raziskovali, kako lahko v biopolitičnem kontekstu oblike demokratičnega sprejemanja odločitev generirajo politično diagonalo, ki označuje pot tranzicije. Vendar to še vedno ni dovolj. Vse našteto mora dobiti podporo v vladnem, konstitucionalnem in juridičnem okviru. Tukaj se naša razprava znova znajde v slepi ulici, saj –, kot smo ob številnih točkah naše analize že razložili – obstoječe vladne oblike in strukture ovirajo revolucijo. V imenu demokracije smo kritizirali več projektov revolucionarnih vlad: prevzeme oblasti v smislu zavzetja obstoječe, že vzpostavljene državne mašinerije buržoazije (če uporabimo Marxovo frazo); projekte gradnje »kontraoblasti«, homologne obstoječim državnim strukturam; mehanizme, ki zaprejo razvijanje konstituirajoče moči v strukture konstituirane oblasti; ter dialektično revolucionarno tranzicijo, ki vlada z neko obliko diktature. In vendarle se popolnoma zavedamo, da revolucionarni proces ni spontan in da ga je treba krmiliti. Kako lahko iznajdemo revolucionarnemu procesu ustrezno demokratično obliko vladavine? Ta bi morala biti demokratična, a ne na zavajajoč način, s katerim nas vsak dan pitajo politiki in mediji s svojimi pretvezami predstavništva, temveč kot aktivna in avtonomna samovlada multitude kot celote.

Nekaj pomoči pri iskanju izhoda iz slepe ulice najdemo v na prvi pogled malo verjetnem viru: v strukturah vladovanja, ki se porajajo kot osnovne oblike vladavine znotraj Imperija. V četrtem delu smo pokazali, da sodobni globalni red ne privzema oblike »svetovne države«, kakor tudi ne reproducira vladnih struktur, ustvarjenih v kontekstu nacionalne države. Namesto tega so zanj vse bolj značilne nastajajoče oblike vladovanja, ki vladajo, ne da bi se opirale na vseobsegajočo politično avtoriteto, s katero bi upravljale in regulirale na ad hoc in spremenljiv način. Genealogijo koncepta vladovanja smo vsaj delno našli v strukturah regulacije, upravljanja in odgovornosti, ki so značilne za kapitalistične korporacije. In značilnosti korporacijskega vladovanja zares ostajajo močno prisotne v različnih uporabah vladovanja v imperialni konstituciji. Globalno vladovanje je »postdemokratično«, ker se izogiba predstavniškim strukturam, ki so v preteklosti legitimirale državno oblast, v prid pluralističnim oblikam regulacije, ki jih (pogosto posredno) nadzorujejo oligarhične, na primer lastninske sile. Strukture vladovanja posledično zaznamuje prilagodljivost in fluidnost nenehnega prilagajanja spreminjajočim se okoliščinam. Da bi vladale, ne potrebujejo stabilnosti in regularnosti, ampak so oblikovane za upravljanje kriz in vladanje nad izjemnimi pogoji.

Nagnjeni k opozicijskim načinom razmišljanja bodo bržkone na to analizo »vladovanja brez vlade« v Imperiju odgovorili z nasprotnimi predlogi: rekli bodo, da se moramo Imperiju upreti s fiksnimi pravnimi strukturami in reguliranimi normativnimi procesi vlade. Vendar smo sami na splošno bolj naklonjeni subverzivnim kot opozicijskim odgovorom. Pravzaprav se mehanizmi vladovanja Imperija odlikujejo s sposobnostjo interpretiranja biopolitičnega konteksta in beleženja rastoče avtonomije mrež singularitet, prekipevajočih in neizmerljivih oblik vrednosti, ki jih proizvaja multituda ter vse silnejše moči skupnega. Naš namen je, da si prisvojimo ta koncept vladovanja, subvertiramo njegovo imperialno vokacijo in ga reformuliramo kot koncept demokracije in revolucije.

Nekaj potenciala najdemo tudi v pojmu federalizma, s katerim nekateri teoretiki razumejo funkcije globalnega vladovanja. V nasprotju s tradicionalnimi modeli, kot sta na primer modela ZDA in Švice, ta federalizem ni usmerjen k državni suverenosti, ampak prej k artikulaciji široke raznolikosti oblasti ter mediaciji med številnimi političnimi institucijami z različnimi in ločenimi cilji. V prostoru med nacionalno državo in imperijem federalizem zgradi vrsto različnih teritorialnih mediacij. Navidezna mnogoterost federalizma pa se hitro zapre, saj njegovi mehanizmi mediacije le iščejo način ustvarjanja nekakšne nomadske oblike -države, pri čemer reproducirajo oblike suverenosti in kontrole.

Veliko uporabnejše so analize vladovanja pravnih teoretikov, še zlasti skupine nemških pravnih teoretikov, ki gradi na sistemskih teorijah Niklasa Luhmanna. Te poudarjajo dve temeljni značilnosti globalnega vladovanja: prva je preseganje meja utrjenih pravnih sistemov in njihovih normativnih struktur ter druga drobljenje pravnih sistemov zaradi konfliktov v globalni družbi ter nasprotujočih si norm. Prehod od vlade k vladovanju je pravno razumljen kot gibanje od unitarne in deduktivne normativne strukture k pluralistični in plastični. Vladovanje opušča kakršenkoli brezupen poskus, da bi v globalne pravne sisteme uvedlo enotnost (ki temelji na mednarodnem pravu ali konsenzu med nacionalnimi državami), ampak poskuša vzpostaviti mrežno logiko, ki lahko upravlja konflikte in doseže normativno kompatibilnost med drobci globalne družbe. Tako pojmovano vladovanje sicer »vlada nad izjemo«, a popolnoma drugače kot si predstavlja Carl Schmitt, ko uporabi to frazo za definiranje suverenosti. Izjema tu ni trenuten dogodek, ki zahteva odločitev, temveč se razprostira skozi čas in celotno družbo. Glede na to, da je družba, ki jo regulirajo in upravljajo, polna izjem, strukture vladovanja vselej ostajajo kontingente in aleatorne – lahko bi rekli lebdeče strukture na razburkanih valovih globalne družbe.

Nekateri elementi vladovanja, kot jih pojmujejo pravni teoretiki, se tako tesno prilegajo naši analizi biopolitične družbe, da jih lahko vidimo kot povzetek rdečih niti odlomkov te knjige. Kjer razumejo drobljenje, sami vidimo mnogoterost singularitet; prekipevanje, ki ga razumejo v odnosu med družbo in normativnimi strukturami, sami prepoznavamo v odnosu med delom in vrednostjo; mrežno logiko, ki jo razumejo v vladovanju nad izjemnimi normativnimi situacijami, sami analiziramo v kooperaciji biopolitične produkcije; in družbeni konflikt, ki ga razumejo kot osnovo kontingentih pravnih okvirov, sami predlagamo kot osnovo revolucionarnega pojmovanja institucije. Ali to pomeni, da so ti pravni teoretiki zakrinkani revolucionarji? Ne; iz naše perspektive pravzaprav ohranjajo vzvišeno, skeptično, celo cinično stališče do potenciala za družbeno transformacijo. Sorodnost njihove analize globalnega vladovanja z našo analizo multitude pa kljub temu pokaže na točko, v kateri lahko preobrnemo imperialni pojem vladovanja, ga subvertiramo in transformiramo v revolucionarni koncept. To ni idealna operacija dialektične inverzije, temveč praktična, subverzivna pot.

Nikakor ni presenetljivo, da se strukture imperialnega vladovanja tako močno skladajo z gibanji multitude. Po novih diagramih je vladovanje prisiljeno beležiti in predstavljati pravne zahteve in politične sile, ki jih, kot odtise stopinj na pesku, izraža multituda. Boji multitude so namreč primarni glede na oblast, kakor smo vztrajali na več točkah naše analize, saj so mesto družbene inovacije, medtem ko lahko oblast, da bi zavzela in nadzorovala njihovo silo, zgolj reagira.

Konstituirajoče vladovanje, ki preobrača imperialno obliko, ne sme pomeniti zgolj normativne figure vladanja in ne le funkcionalne strukture družbenega konsenza ter kooperacije, ampak tudi družbeno posplošeno in odprto shemo za družbeno eksperimentiranje in demokratično inovacijo. To bi bil konstitucionalni sistem, v katerem bi »viri prava« in njihova sredstva legitimacije temeljili izključno na konstituirajoči oblasti ter demokratičnem sprejemanju odločitev. Kakor mora vstaja postati institucionalna, mora revolucija postati konstitucionalna ter graditi iz boja v boj, na zaporednih ravneh, ki neutrudno preplavljajo vsakršno sistemsko ravnotežje, v smeri demokracije skupnega.

Medtem ko sta revolt in vstaja lahko epizodna in kratkotrajna, pa skozi celoten revolucionarni proces teče nekaj, kar bi lahko imenovali volja do institucije in konstitucije. Orišemo jo lahko s pojmom Kunstwollen, ki ga je vpeljal veliki dunajski umetnostni zgodovinar Alois Riegl in ga lahko, kljub težavnemu prevodu, označimo kot »voljo do umetnosti«. Riegl analizira, kako se v nekem drugem obdobju tranzicije poznorimska umetnost upre starodavnim formam in vzpostavi ne zgolj nove tehnike in novo »industrijo«, temveč tudi nove načine videnja in izkušanja sveta. Poznorimsko Kunstwollen pojmuje kot tisto silo, ki je krmilila to transformacijo upodabljajoče umetnosti, željo, ki je artikulirala vse singularne umetniške izraze kot koherenten institucionalni razvoj, pri čemer ni izkazovala le kontinuitete, temveč tudi inovacijo procesa. Kunstwollen je dosegla tako preseganje zgodovinskega praga kot organizacijo presežnih, prekipevajočih družbenih sil v skladen in trajajoč projekt.62 Današnji revolucionarni proces bo treba krmiliti z Rechtswollen, torej z institucionalno in konstitucionalno voljo, ki na paralelen način artikulira singularitete multitude, z njihovimi raznolikimi primeri revolta in upiranja, v mogočen in trajajoč skupni proces.