Polna zaposlenost, te žalostne sanje preteklosti, ta neusmiljena obljubljena dežela, se ne bo več vrnila. Enostavno zato, ker je že tu. Celostna in razpršena kot še nikoli. V življenjih, prisiljenih v blago, ki proizvaja blago, v krčevitem poskusu prodaje samega sebe, v samoizkoriščanju kot najvišji afirmaciji individuuma, v prostovoljnem suženjstvu, v omejeni ustvarjalnosti v službi mašinerije profita, v usmiljenja vredni iluziji mezdnega dela, ki išče skromno podporo. Prvič v zgodovini se je to zares uresničilo. Zatorej se borimo proti polni zaposlenosti, ki se izraža v obliki izsiljevanja in ne v obliki jamstva. Ne za delo, ki ga primanjkuje, ampak proti tistemu, ki vdira, ki zajeda, ki izkrivlja življenja vseh.

Prekariat in totalnost nista več antitetična termina, razum in svoboda nista več sinonima, avtonomija in odvisnost pa sta to postala. Ta paradoks se je vzpostavil prek doživetih občih in skupnih izkušenj ter prek železnega zakona izkoriščanja kot imperativa tekmovalnosti. Vso delo je na tak ali drugačen način odvisnost, vsaka odvisnost pa se mora strukturirati v obliki avtonomije singularnih, v parodiji svobode. Noben 18. člen in nobeno predstavništvo ni več dovolj, da nas obrani pred zasužnjujočo močjo tega paradoksa. Niti parlamentarne dvorane, niti konfederacije, niti kabinet ministrstva za delo, niti welfare sistem, uravnotežen v skladu z življenjem družin iz petdesetih let, kaj šele iz tridesetih. Sklicevanje na stare pravice, čeprav neodtuljive, ko so soočene z družbo in njenimi načini proizvodnje in življenja, prinašajo zgolj obet neverjetne vstaje in nemožnost obnove pogojev, ki so že davno v zatonu. Nove pravice pa se morajo oblikovati v osrčju konflikta, v zavrnitvi pravil, v masovni dezertaciji iz načinov obstoja in delovanja »človeškega kapitala«, z eno besedo, v politiki gibanj in mogočnem procesu samoorganizacije od spodaj. Pravice dela, državljanske pravice, pravica do življenja, do svobode, politični prostor, javna sfera, so danes spojeni v eno samo in občo dimenzijo. Stara delitev dela na stranke in sindikate, na pogajalce in izpogajane, na svobodo posameznih in »obči interes«, na politiko in ekonomijo, je povsem izgubila svoje temelje in razlog za obstoj. Prekariat in kognitivno delo doživljata ta konec na svoji lastni koži. Uveljavljata pa ga kot začetek: začetek nove politike. V obdobju polne zaposlenosti, v svetu posplošenega umskega dela, je vprašanje dela postalo vprašanje same svobode. Predstavlja dimenzijo, ki ne priznava odrekanja ali kompromisa z formo oblagovljenega dela, ki je medtem postala forma oblagovljenega življenja v njegovi celosti. Zloglasna »privatna lastnina produkcijskih sredstev« se je v vseh pogledih spremenila v zasebno lastnino nad drugimi življenji. Glede tega se ni veliko za pogajati.

Manifest Bio-Pop Pre(karnega)Kog(nitarija)

PreKog v tretji osebi Zgodba socialne in antropološke mutacije

0.1 Nekoč je obstajala pravljica o zajamčenih in o ne-zajamčenih, se je spomnite? Morala zgodbe je bila preprosta, dati jamstva tistim, ki jih niso imeli in normalizirati deviantno obnašanje ne-zajamčenih: velik Sindikat, velika Stranka, tovarna + proizvodnja + žrtvovanja.

0.2 Kaj se zgodi, ko jezik postane instrument in proizvodnja postane družbena. V osemdesetih in devetdesetih letih se začnemo manj potiti in bolj smo podvrženi stresom: proizvajajo se »predmeti« s pomočjo besed, kod, znakov, podob. Tehnološko-digitalna revolucija naredi za nesmiselnega prezirljiv rek »dejanja, ne besede«!!! Kdor govori proizvaja, kdor proizvaja čveka. Intelektualna kasta ne obstaja več, obstaja razpršena intelektualnost, ki ima opravka s tistimi »umazanimi« stvarmi kot so delo + blago + koprodukcija.

0.3 V devetdesetih letih se je začelo govoriti o A/tipičnih, misleč na množenje novih pogodbenih tipologij: na določen rok, začasen, na poziv, nočna, dnevna, za kakšen mesec, brez počitnic, brez pravic. Nastali so silovito, ne več kot problem »deviantne marginale«, ampak bolj kot apologeti čudovite usode in napredka post-industrijske ekonomije. Počasi počasi, pogajanje za pogajanjem, so začele figure »novega« spoznavati brezizhodnost. Fleksibilni oziroma prekariat, mobilni oziroma prekariat, na rok oziroma prekariat. Občutenje konca, krhkost, cinizem in šibkost, spremenljivost, podjetnost in blebetanje, postanejo »čustvene situacije« in načini bivanja znotraj in zunaj dela: življenje in proizvodnja sovpadata.

0.4 Uresniči se antropološka mutacija, katere zaznamujoče prehode še vedno doživljamo. Inteligentni stroji in lingvistični stroji: konec človeka. Informacije, ki proizvajajo blago + blago, ki proizvaja podobe + mnenja, ki organizirajo finance + konsenz, ki proizvaja dejavnost + dejavnost, ki proizvaja družbo. Senzualnost in kode, tehnika in želja, stroji in strast sobivajo v mesu multitude prekariata.

PreKog v prvi osebi (1)

Metro-radikalna in evropska generacija ima 2/3 stvari za povedat propadlemu podjetništvu

1.1 Smo tisti iz Genove. Iz vašega pisanja razbiramo, da bi morali izginiti 12. septembra 2001, ampak smo še vedno tu, več milijonov nas je in se borimo proti globalni vojni ter sprožamo pretrese v Evropi, da bi omogočili odločilne preobrate v vseh liberalnih in/ali bushističnih vladah, tako kot se je zgodilo v Španiji in Franciji.

1.2 Smo mladi, torej prekariat, torej nakurčeni na družbeno puščavo, ki jo ustvarjate in na civilni zaton, ki ga podpirate. Smo nova metro-radikalna organizacija, ki brani življenje pred profitom, družbo pred vojno, medije pred monopolom, politiko pred naciliberalizmom. Smo Mreža, nova agora globalne demokracije. Smo n/Evropejci, nova radikalna identiteta, ki se pojavlja s koncem nacionalne države v Evropi. Smo tisti, ki ustvarjajo, pišejo, mislijo, prakticirajo nove jezike za ljudi in stroje. Smo kognitorji, prekariat vednosti. Smo tisti, ki bogatijo podjetja in finančne družbe. Smo prekariat in smo kognitariat. Smo tisti, ki proizvajajo bogastvo držav v 21. stoletju. Pa vendar nas žalite, izkoriščate, izključujete, zatirate in nam lažete.

1.3 Do podjetnikov tatičev, ki so neučinkoviti in podkupljeni, čutimo samo odpor: ste patetični v vaših arogantnih liberalističnih razglašanjih, ki zakrivajo propadla podjetja, kjer se vsiljeno prekariatstvo predstavlja kot obstanek na površini, kjer je ukaz najbolj zahrbtnega konformizma edini način nadziranja presežne kreativnosti človeškega kapitala neke generacije, ki jo zapravljate; bedaki, zadovoljni z vašim pokvarjenim razkošjem, ki ga razkazujete kot dedno pravico. Luca Prezzemolo, ti si majhen italijanski manager, mi smo velik prekariat n/Evrope. Tvoja sponzorja, Pirelli in Benetton, sta predrzna izterjevalca, katerima smo primorani dajati davek vsakokrat, ko telefoniramo ali se ustavimo na cestninski postaji.

1.4 Kateri vodilni sloj, katera vladajoča rasa ?!? Ste darwinistična kasta, sestavljena iz povprečnih bogatašev in tatov, ki niso zmožni tekmovati s Svetom in živijo na plečih kolektivnega bogastva, zgrajenega z denarjem vseh ljudi. Ste dvorjani, ki razpečujejo premožna bogastva, da bi služili trenutno vzpenjajočim, včeraj Američanom, danes Kitajcem. Ena država davkarjev in stilistov, hostes in nogometašev, prodajalcev in oderuhov, trgovcev in sleparjev. Sposobni samo nepremičninskih špekulacij, goljufij, davčnih utaj, izvoza kapitala. Zmožni le izmakniti sredstva javne blaginje za financiranje vaše strateške nesposobnosti.

1.5 Izgube. Utapljate državo, samo, da ne bi škodovali lastnemu premoženju. Vedno bolj povprašujete po prekariatu, čeprav lahko samo nova in bolj napredna socialna jamstva, nove in bolj napredne svoboščine iz Evrope ustvarijo kontinent, ki je zmožen demokracije in iz Italije napredno kognicijsko državo. Grozi, da bo zaton, ki ga je proizvedlo vaše škandalozno (zlo)upravljanje, izčrpal najbolj šolano, informatizirano in transnacionalizirano generacijo, kar jih Italija pomni, ki že danes proizvaja nove jezike, nove kulture, nove tehnologije, nove pravice za vse. Poleg tega tudi plačuje pokojnine za vse.

1.6 Mi smo post-socialistična generacija, post-hladno-vojna generacija, generacija konca vertikalnih birokracij in kontrole nad informacijo. Smo evropsko in globalno gibanje, ki pelje naprej demokratično revolucijo, katera je privrela leta oseminšestdeset in ki se bori proti podivjanemu neoliberalizmu, ki je danes na višku. Smo eko-aktivisti in medijski aktivisti, smo svobodomiselne Mreže in metro-radikalneži urbanega prostora, smo hackerji krute realnosti. Smo agitatorji prekariata in kognicijski uporniki. Smo nevidni in študentje. Smo anarho-sindikalisti in post-socialisti. Smo vsi migranti v iskanju boljšega življenja. V vas, štirikotnih, robustnih stratifikacijskih političnih slojih, premaganih že v 20. stoletju, se ne prepoznavamo. V italijanski levici se ne prepoznavamo.

PreKog v prvi osebi (2)

Metro-radikalna in evropska generacija ima 2/3 stvari za povedat italijanski arhaični levici.

2.1 21. stoletje pripada nam: naša generacija je že porušila berlinski zid. Nekega dne bomo porušili tudi Šaronovega. Seveda, če bomo čakali vas, da porušite monopol gospoda B... Dragi tovariši in bivši tovariši, dragi šestdesetletniki, dragi oseminšestdesetletniki, prosimo umaknite se z vašimi neuporabnimi ideološkimi prepričanji, z vašim neprestanim vetom na legitimno skupno delovanje in z vašimi neprestanimi moraliziranji z vrha vaših starih tribun. Glede na to, da vam je pokojnina tako pri srcu, zakaj se čimprej ne upokojite? Poslušati moramo vaše pridige o nenasilju, ravno vi pa ste opravičevali kriminalna dejanja zgodovinskega komunizma in danes z vašo zmernostjo opravičujete kriminal današnjega neoliberalizma. Ne prosimo vas, da ste Zapatisti, ampak imejte vsaj pogum in bodite zapatistični. Imejte pogum voliti levo in odpoklicati okupacijske sile. Levica? Beseda, izumljena med francosko revolucijo, ni bila nikoli uporabljena tako nepremišljeno kot v italijanski politični realnosti.

2.2 Levica ne obstaja. Obstajata dve levici. Desna levica in leva levica. Obe, konec koncev, delujeta skupaj, saj pripadata istemu neoperativnemu siamskemu telesu. Desna levica, ki se v svojem večnem egocentrizmu imenuje sredinska levica, ne uspeva biti v središču pozornosti: trudi se, da bi jo opazili. Stoji ob strani »našim fantom v Iraku«, in je blizu herojem, ki umirajo kot Italijani, ima besede polne razumevanja za vse, razen za tiste, ki pravi, da jih zastopa. Pokleka pred Generalno konfederacijo italijanske industrije, ponižno sklonjena pred nogami neoliberalizma se biča zaradi domnevnih preteklih grehov. Prosi, da bi cel svet postal velik trg ali velik zapor, tako da bi njeni podjetniki veliko zaslužili in tako da bi njeni uradniki zaprli lumpe. Predvsem tiste lumpe, ki divje stavkajo, ki škodujejo oboroženi banki, ki se branijo pred italijanskimi karabinjeri. Desna levica ne verjame več, da delo plemeniti človeka. Verjame, da delo človeka izkorišča, ampak to odobrava in spodbuja njegovo izkoriščanje. Od Treuja, D` Aleme, od Rutellija do Fassine, desna levica hoče upravljati in vladati uporniškemu prekariatu, ampak tisto kar ponuja, ženskam, migrantom, mladim, je samo manjšinjstvo, revščina in izključenost v soft verziji: prekariat naj bo podvržen socialnim amortizacijskim blažilom in katoliškemu prostovoljstvu. Seveda levica varnosti predlaga zapiranje migrantov in opremljanje policajev z dušilci, da ne bodo povzročali hrupa, ko bodo streljali. Podobno glede vojne, vse se lahko naredi, ampak z določenim slogom. Dovolj je, da angloitaloameričani v Iraku pobarvajo svoje čelade v modro. Za desne levičarje je gorje fleksibilnost imenovati prekariat in okupacijsko vojno imenujejo humanitarna intervencija.

Leva levica pa pravi, da je trdna in drzna. Razen v volilnem času ima vedno zaprto pest. Leva levica bije svojo bitko, da poudari, da »obstajata samo dve levici« in vse kar se giblje gre bodisi z desno levico ali z njo. Leva levica ima recept za boj proti vojni: dvigniti roke in kričati »neeenaaasiiiljeeeeeee«. To je čarobni krik, ki ustavlja tanke in bombnike. Za levo levico se na manifestacije ne pride s čelado: to ima že policija. Leva levica se je zdaj srečala z mnogimi evropskimi levimi levicami, vse z zelo zaprto pestjo, vse dokler ni potrebno odpreti ministrske denarnice. Njene sanje so zgraditi eno veliko zelo levo levico. Leva levica ne bo zahtevala dohodka za prekariat, ampak delo za celo življenje, za nacionalno državo vso rdečo in disciplinirano. Leva levica pravi, da je bil Sv. Prekarij (San Precario) sin Sv. Ivana (San Giovanni). V resnici je Sv. Prekarij sirota.

2.3 Sv. Prekarij ni Sv. Ivan. V Italiji so se v zadnjih šestih mesecih v krajih dela pokazali prvi znaki poraza zmernega sindikalizma. Priznajmo, da se raziskovalci Istat, raziskovalci in študentje univerz, samopredstavljajo, da je sam Fiom, kot na primer v Melfiju, s prakso mladih kovinomehanikov zavrnil težnjo zapiranja v kletko pogajanj med socialnimi partnerji. Sv. Prekarij prosi, da bi sindikat pogajanj izginil.

»Govori, da bi te videl!« Euromayday pomeni vzeti besedo. Šok terapijo za socialistične organizacije! »I would prefer not to!«: multituda je v polnem kreativnem zagonu.

PreKog v prvi osebi (3)

Kako tvoriti konstituirajoče gibanje: prvi zapiski

3.1 Nismo marginalni in manjšinski fenomen. Naša misel ni šibka, za nas različnost privzame vrednost produktivnosti in moči. Ne zadovoljujemo se z razglašanjem, da vam nismo na razpolago, da smo vas utrujeni poslušati. Nimamo namena sedeti v kotu in si lizati rane. Naš jezik in naša čustva so bila postavljena v delo, ampak istočasno so zmožna proizvajati organizacijo, osvobajati čas, artikulirati upore. V bogastvu sodelovanja mrež, mobilnosti... tam živimo in tam odločamo. Vsak dan kapital ovrednosti naša "mnenja" in "politiko", zato nas politika v velikim P dolgočasi in zato ji nimamo namena nič več delegirati. Zato pravimo, da mora Politika nehati določati linijo. Mi smo krepka post-moderna sled. Strankam pravimo, da če hočejo biti koristne imajo eno možnost: preoblikovati se v servisne strukture. V službi gibanj, drugače so le staro železo.

3.2 Ne stojimo pri miru! Smo neučakani! Delo in komunikacija nas spravita v gibanje, inflacija znakov in besed. Telesa se gibljejo, telesa se vznemirjajo, telesa ukrepajo. Nismo administracija, smo enostavno neadministrabilni. Potrebujemo organizacijo, da ukrepamo. Akcije, ki proizvajajo javno sfero, ki generalizirajo želje, ki širijo nesoglasja v kolektivnih pogodbah. Smo singularni in obči tako v življenju kot v delu, ki ne počne drugega, kot da vrednoti naša življenja. Singularna akcija je to, kar vzpostavlja naš skupni prostor, kot v Franciji, ko smo prekinili informativno oddajo televizijske postaje France 2 ali Avignonski festival. V Franciji smo pisali zapiske in pero nas je poneslo v gibanje.

3.3 V Italiji je 7 milijonov prekarij, v Evropi je 30 miljonov part-time delavcev, ampak še vedno nas ne želite poslušati. Za prvi maj se bomo oglasili. In to bo oglušujoč krik svobode.

Singularno-skupni PreKog

O vedeti živeti: kako zmiksati sledi Bio-Pop v sodoživljanju

Prekariat/kognitor se ne zadovolji s tem, da ima prav, ampak hoče dobro živeti. Hočemo biti srečni!

Ne da se živeti v negotovosti, ampak tudi za nedoločene čas ne. Hočemo nove pravice! Hočemo dohodek!

Za prekariat je nevzdržno namenjati 80% dohodka za najemnino. Zasedajmo! Skvotajmo! Osvobajajmo!

Glede na to, da so se njihove realne plače zmanjšale za 20/30%, bi PreKog želel nakupovati z manj evri. Samozreducirajmo ceno nakupa v komercialnih centrih in hipermarketih.

PreKogi se zaradi dela nikoli ne nehajo gibati po metropolah. Brezplačen dostop do kolektivne mobilnosti!

PreKogi vedo več: osvobajajo informacijo, proizvajajo vednost. Širimo znanja, samoupravljajmo raziskave!

Informacija in vednost morata biti zmožna univerzalne reprodukcije, izmenjave, souporabe: software napreduje, če je svoboden in je odprt za umsko delo vseh. PreKogi kolektivno ustvarjajo in zato zavračajo plačevanje kulture, tehnologije, informacije. Open Source, P2P, mp3, Divx: kopiramo, snemamo in svobodno širimo, podajamo iz roke v roko, iz glave v glavo!

Komunkacija od maloštevilnih k mnogoštevilnim ima štete dneve: Murdoch in Gates bosta izgubila nadzor nad umi. Ustvarjajmo medije! Množimo mreže! Predvajajmo televizijo!

PreKogi proizvajajo izhajajoč iz heteronomnih načinov življenja v metropolah. Ni več sinhroničnih mest-tovarn niti štirje zidovi socialnih centrov niso več dovolj, da bi zadržali čustva in nomadskost. Globalni prostor tokov blaga, denarja, informacij, želja je prostor metropolitanske stavke, je prostor stavke prekariata.

Ponovno zavzemimo mesto! Ponovno zavzemimo Evropo!

Iz italijanščine prevedel Tomi Bartole