Nevidni delavci sveta smo v sredo, 13. julija 2011, v Socialnem centru Rog sklicali novinarsko konferenco, na kateri smo zbrane novinarje in zainteresirane posameznike podrobneje seznanili z zahtevami Samoorganizirane skupine delavcev Vegrada, stanujočih v delavskem domu na Ulici Vide Pregarčeve 34 V Ljubljani, in z (ne)odzivi odgovornih nanje. Novinarske konference se je udeležila tudi večja skupina delavcev, ki v delavskem domu stavkajo z neplačevanjem najemnin.

Na zahtevo delavcev, da se jim prednostno in v celoti izplačajo vse neizplačane terjatve za nazaj je stečajna upraviteljica Alenka Gril na kratko odgovorila, da to ni v pristojnosti Vegrada d.d. – v stečaju.

Ker predvidevamo, da v stečajni masi nikakor ne bo dovolj sredstev za izplačilo vseh terjatev za nazaj, smo pozvali državo, da oblikuje sklad, iz katerega bo izigranim delavcem izplačan preostanek denarja, ki ga jim Vegrad dolguje. Zahteva je bila naslovljena na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), Vlado RS, Državni zbor, Državni svet, predsednika republike in na poslance, vendar se prav nihče ni odzval. Zato vse naštete, zlasti vlado in MDDSZ, ponovno pozivamo k oblikovanju omenjenega sklada. Država je namreč neposredno odgovorna, da so bili delavci izigrani, saj pristojni državni organi niso ukrepali ob očitnih kršitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki delodajalcem izrecno nalaga obveznost ustreznega plačila za opravljeno delo. Prav je, da država svojo odgovornost tudi prevzame.

Stečajna upraviteljica se načeloma strinja s predlogom stavkajočih delavcev, da se v primeru, če bodo dobili v celoti poplačane vse terjatve za nazaj, neplačane najemnine odtegnejo od izplačanega zneska, vendar še iščejo način izvedbe te zahteve. Ponovno pa poudarjamo, da na pobot nikakor ne pristajamo v primeru zgolj delnega poplačila terjatev, saj bi se sicer lahko zgodilo, da bi delavcem, ki so dolga leta trdo delali, v primeru premajhne stečajne mase izplačali zelo malo oz. nič.

Vztrajamo tudi pri zahtevi, da Vegrad d.d. – v stečaju delavskih domov ne proda, dokler v njih stanujoči delavci ne dobijo v celoti izplačanih vseh terjatev za nazaj. Do novega lastnika namreč ne bi imeli terjatev, zato bi jih lahko predčasno izselil. Stečajna upraviteljica je obljubila, da bo to zahtevo uvrstila na prvo naslednjo sejo upniškega odbora z zaprosilom, da se upniški odbor o zahtevi izjasni. Zato je tudi predlagala, da bi zahtevan sestanek z delavci sklicali takrat, ko bo znano stališče upniškega odbora. Nevidni delavci sveta se s predlogom strinjamo.

Dotaknili smo se tudi sestave Vegradovega upniškega odbora. Ugotavljamo, da je v njem nekaj velikih, vplivnih firm, kot so npr. Merkur d.d., Lafarge cement d.o.o. in NLB d.d., medtem ko delavcev v upniškem odboru ne zastopa nihče, čeprav zaposleni v propadlem Vegradu predstavljajo približno ¾ vseh upnikov. Zato predlagamo, da se v upniški odbor vključi tudi predstavnika delavcev, da bo v stečajnih postopkih zastopal njihove interese.

V nadaljevanju novinarske konference smo odgovarjali na vprašanja prisotnih novinarjev.

Na vprašanje, če bi državne sklade za poplačilo delavskih terjatev, za katere bi v stečajni masi zmanjkalo sredstev, ustanavljali za vsako propadlo podjetje posebej, smo odgovorili, da zahtevamo en sam sklad, ki bi veljal za vse delavce, ne glede na podjetje, v katerem so bili zaposleni, in ne glede na njihov status, državljanstvo itn. Ideja o skladu se tudi sicer sklada z že dalj časa znano zahtevo IWW po jamstvenem skladu, iz katerega bi država vsem izigranim delavcem, tudi »migrantskim«, izplačala neplačane plače in druge terjatve, nato pa bi terjala denar od delodajalcev. V primerjavi s posameznim delavcem je namreč država v postopkih izterjave občutno močnejša stranka. Ne strinjamo se s pomisleki, da bi bil sklad le nekakšen »backup« za tajkune, saj bi moralo biti državnim organom v interesu, da država ta sredstva dobi nazaj.

Ob tem smo izpostavili trenutno nesposobnost pravnega sistema, ki dopušča, da se kršitve delavskih pravic dogajajo v tolikšnem obsegu. Treba bi bilo izboljšati nadzor nad delodajalci. Tudi zavod za zaposlovanje ne bi smel več pošiljati delavcev k delodajalcem, ki plač, regresov, različnih prispevkov ipd. ne izplačujejo redno. Očitno je, da so nujno potrebne korenite spremembe zakonodaje, da bi učinkovito zaščitila delavske pravice, na žalost pa se najvišji predstavniki oblasti ukvarjajo predvsem sami s sabo.

Ob vprašanju, če bomo kršitve delavskih pravic prenesli na višji nivo, se pravi na evropsko sodišče, smo opozorili na dolgotrajnost sodnih postopkov. Ti lahko trajajo tudi desetletje, delavci pa so brez denarja tukaj in zdaj. Problem pa je še v izterjavi denarja. Poznamo delavce, ki imajo celo več pozitivnih sodb proti delodajalcem, vendar denarja tudi po več letih čakanja še zmeraj niso dobili. Kljub temu, se sodnim potem nismo vnaprej in v celoti odrekli.