Skušal bom govoriti o določenih temah, ki so bile predlagane in odkriti povezavo med opisom težnje po konstituciji globalne vlade in temu procesu notranjemu uveljavljanju pulza in že zdavnaj konkretnega političnega prehoda k evropski organizaciji. Imperij, kot ga vidiva Michael in jaz v istoimenski knjigi, je nekaj, kar se rojeva pred našimi očmi. Vidimo njegovo rojstvo, iskanje politične ureditve, ki bi se lahko postavila ob bok že uresničenemu svetovnemu trgu.

Seveda je ta proces videti povsem protisloven. Nenazadnje sva knjigo Imperij napisala oziroma dokončala že leta 1997. Od takrat je minilo veliko let. Od takrat se je zgodilo marsikaj. Nedvomno se je v tem času globalna struktura svetovnega trga utrdila. Z vedno večjo močjo, na vse bolj učinkovit način, so se razvijale različne pravno-politične strukture, ki ustvarjajo in utrjujejo pravila za svetovni trg. Imperij je pravzaprav ta proces regulacije svetovnega trga. Ve se, da je svetovni trg v prvi vrsti trg, ki sloni na protislovnih silah. Ni trga, na katerem ne bi obstajala pravila, ki jih je treba na tak ali drugačen način uveljaviti. V zadnjih letih smo bili priče grobemu poizkusu Združenih držav Amerike, da bi se uveljavile kot ekskluzivna in hegemonska sila na svetovnem trgu. Skušale so se uveljaviti kot sila, ki hoče unilateralno izraziti lastno voljo in sposobnost regulacije. Pri tem smo lahko opažali, kako so zaradi takšne težnje temelji legitimnosti, globalnih norm in globalnih pravil postali vojna. Nastala je situacija, ki omogoča unilateralno vsiljevanje nekega cilja z vojaško silo. Pri tem smo lahko videli, da je vsaka sila, ki se takšnemu razvoju upira neposredno, takoj poimenovana za terorista.

Razumljivo je, da so se okoli tega procesa razvili številni premisleki. Pri tem obstaja premislek, ki je pomembnejši od vseh ostalih. To je pomislek, ki se poraja v vedno večjem delu svetovnih populacij, še posebej v velikem delu zrelih populacij na globalni ravni in ki zadeva vprašanje, kaj je danes postala demokracija. Očitno je, da je procesu globalizacije implicitna kriza demokratičnih procesov. Procesi globalizacije in iskanje pravil, ki bi jih uravnavala, so postavili pod vprašaj nekatere temeljne elemente koncepta demokracije. Na primer princip »en človek en glas«. Na svetovni ravni je nemogoče misliti demokracijo v izrazih en človek en glas. Nek ameriški znanstvenik je ugotovil paradoks, da če bi sprejeli ta princip, bi svetu zavladali Kitajci. Drug absolutno temeljni element zadeva teorijo globalne civilne družbe, ki je nastala okoli konstitucije Združenih narodov, ki se je razvila na osnovi antičnega ideala o skupni, svetovni, kozmopolitski družbi. Ta ideal pa se je soočil z realnostjo svetovnega trga, ki ga pretresa divji dualizem, ki ga označuje in obvladuje: delitev na bogati in revni svet z vrsto procesov izključevanja, ki so postajali vedno ostrejši. V svetu se delež revnih in ljudi brez pravic vse bolj povečuje. Cel niz elementov, ki so bili konstitutivni za koncept demokracije, se je razblinil. Iluzija, da bi lahko na svetovni ravni razvili demokracijo, ki bi odgovarjala definiciji demokracije znotraj posameznih držav, se je razblinila. Internacionalisti imenujejo ta proces prenosa pravic iz notranje državne ravni na globalno ustavo, na obsežnejše ustavo, notranja analogija. Ta notranj analogija se je povsem sesula.

Po drugi strani, in tukaj tiči temeljni problem, je bil odnos, ki se je razvil iz gledišča imperialne materialne konstitucije, odnos v katerem se je sprostil kapitalistični razvoj, torej temeljne kapitalistične sile. Ta sprostitev največjega, najobsežnejšega liberalizma je pretresla ne samo odnose na svetovni ravni, ampak tudi notranje odnose v državah, ki so vodile razvoj. Država blaginje in sistemi socialnega varstva, ki so jih vsilili delavski boji ter sami mednarodnimi odnosi med kapitalizmom in socializmom, so prenehali biti obče družbeno stanje znotraj posameznih razvitih držav. Vrsta elementov, ki so v izrazih odnosov moči pogojevali odnose med nacionalnimi državami, je sedaj razveljavljena. S krizo demokracije na svetovni ravni potemtakem sovpada uveljavitev globalnih procesov. Tisto, kar se zdi in kar tudi je velika sprostitev razvoja produkcijskih sil, razvoja same človeške antropologije, sposobnost vse večjih in širših odnosov tvega, da se sesuje sama vase. Tvega, da bi postala element zastoja, element zaprtja, element zloma človeške zmožnosti komuniciranja, vzpostavljanja ureditev in gradnje pretokov življenj in človeških uporov.

Kar se tiče sil, ki se gibljejo na globalni ravni. Izkazalo se je, da je nujno ne zgolj vzpostaviti proti-imperialna gibanja oziroma gibanja proti liberalizaciji, ki gre vštric z oblikovanjem Imperija. Ne samo to, ponovno je treba najti idejo točk in oblik upora, ki niso nujno zgolj tiste, ki so jih identificirala antiglobalistična gibanja. Antiglobalistično gibanje se mora artikulirati in ta artikulacija se dogaja na osnovi geografskih območij, na osnovi prostorov. Politika, odkar obstaja, se je vedno navezovala, na tak ali drugačen način, na nek prostor. Vprašanje, ki si ga postavljamo se glasi: kakšen je prostor, v katerem gresta hrepenenje po demokratični organizaciji in sposobnost upora skupaj z gradnjo demokratične ureditve, s sposobnostjo, močjo in možnostjo demokratične ureditve? Kateri je ta prostor in kaj ga določa?

Tukaj se srečamo z izkušnjo evropske ustave. Če upoštevamo okolje, ki smo ga do sedaj definirali, potem se izkušnja evropske ustave predstavlja kot nujnost. Kot moment kulturne sprege, dolge kulturne zgodovine, prostora, kjer so se uveljavile pravice, lahko Evropa predstavlja, tako kot mnoga druga svetovna območja, moment na katerem se lahko uveljavi izkušnja demokratične konstitucije odprte globalizaciji. S tega zornega kota je Evropa demokratična nujnost. Ko govorim o demokratični nujnosti, mislim na nujnost identificiranja prostora, v katerem je mogoče ustvarjati demokratične procese. Ampak, a je ta demokratična možnost, ta demokratična nujnost sploh mogoča? Pod kakšnimi pogoji je mogoča? Kdaj in kje je mogoča? V kakšni obliki je mogoča? Evropsko izkušnjo smo doživljali v precej dvoumnih izrazih. Rezultat, ki smo ga do sedaj dosegli, je zelo boren. V prvi fazi smo se znašli pred definicijo Evrope kot enostavnega območja trgovine. Alternativa se je postavljala med preprostim komercialnim območjem in ohlapno ter šibko konfederacijo nacionalnih držav. V tem primeru je bi rezultat oblikovanja Evrope, prej kot vzpostavitev prostora za demokratično eksperimentiranje, oblikovanje neke sub- organizacije imperialne strukture. Notranje ureditve Evrope niso bile podvržene napetostim, ki jih je določala struktura globalizacije. Nasprotno, vzpostavljale in kazale so se kot elementi, ki zadržujejo ali branijo stare ureditve pred napetostmi, ki jih določa globalni razvoj. Po drugi strani, v drugi fazi, smo se znašli pred novo alternativo: zasnovati Evropo kot neke vrste super državo, ki nastane na osnovi centralizacije pravno-administrativnih instrumentov in ki ta proces delegira na močne centralne birokracije. Znašli smo se pred novo figuro, ki se je bolj ali manj skladala s tem modelom super države. Pred figuro nove državne enotnosti brez ustave. V njej se ustave, posamične nacionalne države, polagajo druga na drugo znotraj mehanizma, ki se je nekoč imenoval multiniveli. Neke vrste arheološko formacijo - arheološko zato, ker prikliče strukture Svetega rimskega imperija, oblike pravic, ki niso toliko vezane na moderno kot na srednji vek - so predlagali za nadzorovanje in organizacijo, seveda na neroden način, tega tipa razvoja. Na tem mestu smo se na primer znašli pred zelo hudimi konflikti med tako imenovanimi suverenisti in komunitaristi. Suverenisti želijo predlagati figuro super države. Združene države Evrope bi naj postale enako močne kot so Združene države Amerike, katerim bi se naj zoperstavile. Na drugi strani pa imamo komunitariste, predstavnike evropske skupnosti torej, ki zagovarjajo oblikovanje evropske države prek administracijskih prilagajanj in kontinuiranih pravnih procesov na evropskih sodiščih.

Konvencija Giscard, ki je bila tudi sprejeta, je v resnici precej monstruozni skupek vseh teh aspektov. Evropa je bila skupek držav in to tudi ostaja. Evropa ostaja birokratska kuhinja. Evropa ostaja velik trg, ki nima niti skupnih pravil, ne glede na to pa ostaja velik liberalen trg. Evropa se oblikuje na osnovi globoke analogije z dominantno imperialno strukturo. Očitno je, da je demokratični deficit te strukture ogromen. Ta neke vrste »governans« oziroma nepretrgana vladavina, ki bi morala istočasno konstituirati notranje življenje tega skupka nacionalnih držav in njihovo novo pravno regulacijo, se bistveno opira na manko demokratičnih instrumentov nadzora, demokratičnih instrumentov izražanja.

Politična misel, ki je sledila temu izjemno zahtevnemu procesu, ki je bil istočasno precej usmerjen k imperialni pod-organizaciji (Evropa, ki se vidi kot imperialna pod-organizacija) je slabo razumela novost epohe. Ta politična misel je zahtevala oblikovanje demosa, novega evropskega ljudstva. Formacijo, ponavljanje modela za katera se zdi, da so ju imperialni procesi na tak ali drugačen način že razkrojili. Ali katerima je vzel pogoje možnosti. Kaj pomeni konstruirati evropski demos? Pomeni določiti, da princip državljanstva pravzaprav udejanji država. Da pride država pred državljani. Pomeni, da se skuša na evropski nivo prenesti koncept, sekvenco, ki se nanašata na nacionalno državo. A je to mogoče?

Do katere točke je poizkus oblikovanja evropskega demosa sploh legitimen? Če želimo odgovoriti na to vprašanje, se moramo malce vrniti h principom. Za tiste, ki mislimo, da je bila nacionalna država zgradba, ki je, zaradi obrambe pomembnih interesov najmočnejših ekonomsko-političnih skupin, organizirala (ha messo in gioco) celotno življenjsko strukturo ljudstev na osnovi za konstrukcijo nacije bistvenega mistifikatornega istovetenja, pomeni gradnja evropskega demosa nevarnost, ki se ji je treba izogniti. Vsaka oblika modeliranja političnih procesov, ki reproducira državne, dominantne forme, ki so nastale skozi centralizacijo, oblike oblasti, ki so zato sposobne vplivati na celoto življenja državljanov, pomenijo bistven demokratični deficit, kajti demokracija se kaže kot takšni centralizaciji nasprotna linija.

Misliti evropski demos v teh izrazih pomeni misliti nekaj, kar na noben način ne more niti delovati niti se uresničiti. Dejstvo je, da moramo začeti govoriti o državljanstvu v popolnoma drugačnih izrazih. O državljanstvu je treba govoriti ne zgolj preprosto v izrazih participacije v politični ureditvi, ampak v izrazih participacije v življenjski ureditvi. Pri govorjenju o državljanstvu moramo upoštevati dejstvo, da je državljan edinstven, je singulariteta, ki sodeluje v produktivnem in reproduktivnem življenju celote. Da bi prišli do tega zaključka, ki je obenem izhodišče, samo analizirali v prvi vrsti bistvene radikalne spremembe produkcijskih načinov ter samo antropološko oblikovanje potreb državljanov, subjektov, singularitet. Opazili smo, da je (na eni strani) delovna sila postala vedno bolj nematerialna, intelektualna, zatorej je postala vedno bolj kooperativna in da to določa dva popolnoma povezana fenomena. Na eni strani nenehni prebitek dela, intelektualnega dela, človeške dejavnosti, ki se več ne konzumira tako kot so se konzumirale materialne dobrine, temveč je nenehno presežno. Tako smo identificirali sposobnost in produktivnost, ki je povezana s svobodo, združena z vsemi tistimi silami, ki vzpostavljajo simbol. Od inteligence k afektivnosti, od afirmacije aktivnih vrednosti h kooperaciji. Odkrili smo, da ko je skupno v delu, v aktivnosti reprodukcije življenja, obreže, da tako rečemo, samo izražanje, kateremu da na ta način pomen. Vedno bolj ugotavljamo, da se singularitete med sabo združujejo, da bi proizvajale, da bi proizvajale življenje, celoto življenja, tako kot se besede združujejo v jeziku. Analogija z jezikom je dvojna, kajti na eni strani je jezik, ki oblikuje skupnost in negira samoto, negira možnost individualizacije subjektov, obenem pa je jezik tista stvar, ki izraža, izraža skupnost, bolje rečeno, izraža skupno.

Zanikanje demosa potemtakem ni abstraktno, ideološko. Zanikanje demosa, ljudstva in toliko bolj očitno zgodovine demosa, negacija te tragične zgodovine medsebojnih masakrov: Nemcev in Francozov, Italijanov in Avstrijcev, da ne govorimo o južnoslovanskih ljudstvih. Eden drugega. Vse to se mora in se je že končalo. Končalo se je v življenju, v proizvodnji, končalo se je v vsem tistem, kar je konkretnega v državljanstvu in še posebej v produkciji, v delu, ki je postalo delovanje, v popolni socializaciji in imaterializaciji potreb. Ravno glede na to skrajno skupno silo je demos postal odurna beseda, beseda, ki je ne bi smeli več niti ponavljati. Prav grozno je poslušati dostojanstvenike na evropski ravni, ki še vedno vztrajajo pri takšnih izrazih.

Če torej skušamo misliti Evropo, potem jo moramo misliti zunaj teh pogojev. Kot je že bilo rečeno, jo moramo po eni strani misliti kot absolutno nujno, da bi našli izhod iz tega globalnega sveta, ki mu gospoduje vojna in ki je pod unilateralnim udarom moči ameriškega kapitala in z njim povezanih multinacionalnih sil. Evropo moramo torej začeti misliti kot nujen prostor, ki pa bo mogoč le, če bomo uspeli v gibanje za politično konstitucijo tega prostora spraviti mnoštvo subjektivitet. Multitudo državljanov, ki se bo sposobna izraziti kot singulariteta, kot nematerialna kooperativna sila, kot reapropriacija demokracije. Veste, demokracija je bila v zgodovini filozofske in politične misli vedno predstavljena kot ena od oblik upravljanja enotnosti. Država in oblast sta vedno upoštevani kot enotnost. Tej unitarni totaliteti oblasti je lahko vladala ena sama oseba in v tem primeru se je oblast imenovala monarhija. Ko so ji vladali maloštevilni, se je imenovala aristokracija. Ko pa so ji vladali številni se je imenovala demokracija. Mi nočemo te demokracije. Nočemo, da smo številni, ki vladamo enotnosti. Hočemo, da se enotnost razpusti v mnoge. Želimo, da se demokracija rodi iz sposobnosti vsakodnevnega nalaganja, kamen na kamen, konstituirajoče aktivnosti multitude, mnogotere singularitete. Takrat, ko mnogoterosti ne razumemo zgolj kot vsoto, temveč kot bogastvo delovanja in izražanja. Evropo si je treba zamišljati na ta način. Ne kot konvencijo nacionalnih držav, kot stabilnost med njimi, temveč kot konstituirajočo oblast delujoče multitude, ki množi srečanja in izkušnje od spodaj. Konstrukcija urejevalnih struktur - zagotavljam vam, da je moj diskurz vse drugo kot anarhističen -, pomnožitev urejevalnih struktur, ki bodo dovoljevale proizvajati, živeti, izražati bogastvo, ki ga ima ta svet. Če nam to uspe, potem bomo lahko rekli, ne samo, da smo začeli razvijati nujnost v kateri se nahajamo, da smo začeli odkrivati ustrezne politične prostore, temveč, da smo to udejanjili z velikanskimi posledicami na svetovnem nivoju. Kajti to in edino to lahko določi šibki člen v globalni ureditvi, člen ki ga lahko oblikuje in proizvede demokracija. Resničen revolucionarni šibki člen glede na liberalni svetovni red.

Le če nam bo uspelo to, bomo lahko ponovno iznašli besede, ki so bile izključene iz uporabe. Besede kot so ... Pred kratkim sem imel v Parizu predavanje na katerem sem študente vprašal: »A veste, kako bi opisali brezrazredno družbo?« Študenti so bili stari 22 let in nobeden se ni niti spomnil, kaj bi naj to pomenilo, kaj šele, da bi vedel. To so izrazi, ki jih je treba ponovno spraviti v kroženje. Zato, ker so izrazi polni pomena in ker jih živimo v skupnih izkušnjah. Kajti izkušnja izkoriščanja, gospostva, absurdne discipline, izključevanja, izkušnja nacionalne higiene in čistk, izkušnja koncentracijskih taborišč, vojne, ki je zunaj vsake pravne ureditve, in ki je tako ali drugače kruta nesmiselnost, ki nas vse žali. Vse to so vsakodnevne izkušnje. Ponovno moramo osvojiti smisel življenja, svobodnega, egalitarnega življenja. In to moramo storiti, drugače ne bomo mogli več niti proizvajati. Kajti samo pod temi pogoji bomo bogati in seveda samo pod temi pogoji bomo svobodni. Mnogo stvari bi še lahko povedal. Vendar se bom raje omejil na to, da odpiram diskusijo. Hvala.

Transkripcija in prevod iz italijanščine Špela Pušnar