1. Dejanja zavračnja in upiranja, ki so vse pogostejša med prosilci za azil, so legitimen odgovor na zaostrovanje nasilja nad njimi. Gibanja za pravice migrantov, nevladne organizacije in posamezniki, ki so strokovnjaki za vprašanja azila in imigracije ter z njima povezanih nacionalnih ter evropskih politik, že dolgo opozarjajo na zaostrovanje zakonodaje, ki opredeljuje pravice posameznikov in posameznic, ki so preganjani in iščejo zaščito v državah, ki se razglašajo za demokratične. Tako v primeru Novele zakona o azilu izpred treh let kot v primeru nedavno sprejetega zakona o Mednarodni zaščiti so opozarjali, da razvoj azilne zakonodaje v Sloveniji suspendira temeljne pravice prosilcev za azil. Kriminalizacija prosilcev za azil se je v prvi vrsti izvajala v Azilnem domu in v Centru za tujce. Odkar obstajata obe instituciji obstjajajo številna pričevanja o nasilju nad prosilci za azil in o dejanjih zavračanja in upiranja, ki so neizogiben rezultat institucionalnega nasilja.

2. Azilni dom je postal mesto ogrožanja življenj ljudi in ne mesto njihove zaščite. Za takšno situacijo so odgovorni zaposleni v teh insitucijah, ki ravnajo z ljudmi, ki iščejo zaščito, popolnoma samovoljno in nehumano. Odgovornost nosi Ministrstvo za notranje zadeve z ministrom na čelu. V okviru tega ministrstva so organizirane institucije, ki delujejo diskriminatorno, rasistično, samovoljno in dehumanizirajoče. Ideološko in pravno podlago za to pa jim dajeta Vlada RS ter zakonodajalec, ki oblikujeta zakonske in podzakonske akte na osnovi podmene, da so prosilci za azil špekulanti in ne osebe, ki potrebujejo zaščito. Največjo odgovornost za nastalo situacijo v azilnem domu potetakem nosita prav vlada in parlament.

3. Odkar ima Slovenija azilno zakonodajo, vlada in parlament sprejemata zakone in druge ukrepe, katerih namen je de facto ukinitev instituta azila. Število podeljenih azilov in okoliščine, v katerih so prisiljeni živeti prosilci za azil, kažejo na to namero. Nasilje, ki se vsakodnevno izvaja nad prosilci za azil v azilnem domu in v centru za tujce, ima ravno to funkcijo – s preventivno vojno proti prosilcem za azil odvrniti druge potencialne prosilce. Seveda je država Slovenija tudi na področju azila, tako kot na vseh področjih, zgolj izvjalka vedno bolj homogenizirane migracijske politike na ravni Evropske unije (oziroma širše, na ravni bloka dominantnih drzav, ki danes z imigracijko politiko reproducirajo in utrjujejo hierarhijo in prostorsko razporeditev bogastva na svetovni ravni). Bistvo te politike ni zapiranje meja nacionalnih držav ali postnacionalnih povezav, kot je Evropska Unija, ampak hierarhično vključevanje imigrantov. Danes se povsod po EU srečujemo z napadom na institut azila in kriminalizacijo prosilcev za azil, deportacijami ti. nelegalnih migrantov in z vzpostavljanjem kvotnega sistema, ki preko povezave dovoljenja za bivanje z delovnim dovoljenjem omogoča skrajne oblike izkoriščanja imigrantov. To politiko je treba poimenovati s pravim imenom – politika apartheida. Evropska unija (in to velja tudi za Slovenijo) ne zapira meja za imigrante, ki niso državljani članic EU, ampak dela iz imigrantov novodobne sužnje. S tem, ko veže njihova dovoljenja za bivanje na delodajlce, s tem, ko odreja, katera delovna mesta so jim dostopna, s tem, ko odreja teritorialno omejenost svobode gibanja, s tem, ko preprečuje združevanje družin, s tem, ko dela iz imigrantov delovno silo, ki se jo po določenem času zavrže in deportira.

4. Azilni dom z institucionalnim nasiljem, o katerem govorimo v teh dneh, je postal eden ključnih instrumentov vsiljevanja politike apartheida in politike suspendiranja svobode in enakosti v Sloveniji in v Evropi. Prakse zavračanja in upiranja, ki so legitimen odgovor na institucionalno nasilje in ki povzročajo krizo vladljivosti v azilnem domu, so prakse zavračanja in upiranja, ki se trenutno dogajajo povsod po Evropi. V Franciji, kjer skusa Sarkozyjev rezim uvesti ti. izbrano migracijo, se v teh dneh dogajajo množične racije in poskusi množičnih deportacij ljudi brez papirjev. To se dogaja skupaj z uvajanjem kvotnega sistema, katerega namen je hiper izkoriscanje imigrantskih delavcev. Dogaja pa se tudi množicen upor proti poskusu uvedbe rezima apartheida. Upor v centrih za tujce z množicnimi gladovnimi stavkami in drugimi oblikami zavracanja, upor v šolah, kjer se po vsej Franciji organizirajo kolektivi « Izobrazba brez meja », da bi pred deportacijo zaščitili učence, upor v četrtih, kjer se oblikujejo kolektivi za samobrambo pred deportacijami.

5. V Socialnem centru Rog in v IWW (Nevidni delavci sveta) povezujemo prakse zavracanja v Azilnem domu, Centru za tujce in v delavskih domovih. Zato ker gre za isti boj - proti suspendiranju svobode in enakosti, proti apartheidu.