Izjava prosilcev in prosilk za azil v RS, nastanjenih v Azilnem domu na Viču v Ljubljani, ki so se skupaj z aktivisti in aktivistkami Socialnega centra Rog povezali v gibanje »SVET ZA VSAKOGAR«.

Brezpravnost, nenehno poniževanje s strani osebja Azilnega doma, strah pred negativom in deportacijo, zasledovanje in šikaniranje zaradi kritike administracije Azilnega doma, so združili ljudi različnih nacionalnosti in verskih opredeljenosti: pravoslavce, katolike, jude in muslimane.

Menimo, da je sistem nudenja pomoči prosilcem za azil (beguncem) v Republiki Sloveniji zgolj formalnost, ki služi zgolj ustvarjanju vtisa pred Evropo. Na leto gre skozi Azilni dom 500 ljudi. V letih 2006 in 2007 pa je Slovenija status begunca po Ženevski konvenciji priznala zgolj trem osebam.

Ljudje, ki smo zapustili svoje države, da bi poiskali mednarodno zaščito, smo prepuščeni državnemu aparatu pod taktirko Ministrstva za notranje zadeve. Smo brez kakršnekoli pravne pomoči, brez podpore organizacij, ki zagotavljajo pravno pomoč, brez odvetnikov, prevajalcev in celo brez informaciji o tem, kje bi lahko takšno pomoč poiskali. Nad prosilci za azil se izvaja latentni, včasih tudi odprti pritisk. Administracija Azilnega doma manipulira s prosilci za azil in jih zavaja, ker ne poznajo svojih pravic, o katerih bi jih morala obvestiti ravno ta administracija.

Ljudje, ki smo zbežali iz vojnih razmer ali pa držav s totalitarnimi ali diktatorskimi režimi, v katerih smo bili na različne načine preganjani, smo se v Republiki Sloveniji srečali z državno mašinerijo, katere cilj je zavrnitev oziroma odvračanje prosilcev za azil z vsemi možnimi ukrepi po principu »ni človeka – ni problema«. Primer takšnega odvračanja so nedavni dogodki v Azilnem domu, o katerih so poročali vsi mediji v Republiki Sloveniji. Ravnanje administracije Azilnega doma pod taktirko MNZ RS je povzročilo pobeg dveh ruskih državljanov iz Azilnega doma. Kljub njunemu kritičnemu stanju zaradi dolge gladovne stavke in zaradi velike izgube krvi po poskusu samomora, ki sta ga naredila v Azilnem domu, ju je administracija zaprla v zaprti oddelek AD, v strog, izoliran, 24 urni varnostni režim.

Večina prosilcev za azil ne vzdrži pogojev in okoliščin, ki jih ustvarja administracija Azilnega doma, zato je prisiljena bežati v druge države. Tiste, ki poskušajo zbežati, nemudoma deportirajo v skladu z Dublinsko konvencijo, ki je podlaga Republiki Sloveniji, da ustavi postopek za azil in sproži deportacijo v domovino. Na ta način se Slovenija znebi prosilcev za azil, hkrati pa ji zato ni treba prevzeti odgovornosti. Na ta način se ta sistem poigrava z usodami in življenji ljudi.

Eden izmed največjih problemov, s katerimi se soočamo prosilci za azil, je pomanjkanje informacij o postopku preverjanja upravičenosti naše prošnje za azil. Informacije o postopku, vključno s postopkom obravnave, o rokih in pravnih podlagah, na osnovi katerih se izreče odločba o prošnji, se nam sistematično prikrivajo. Prosilci za azil prav tako nimamo dostopa do zakonov in ostalih relevantnih predpisov, ki regulirajo postopek pridobivanja azila, med njimi Ženevske konvencije in Dublinske konvencije. In to kljub temu, da smo prosilci za azil do teh informacij upravičeni.

Prošnja za azil in prvi intervju

Obravnava prošnje za azil je zgolj formalnost. Izid prošnje za azil je znan v naprej in je seveda negativen. Nobene izmed pooblaščenih oseb in sodnikov, ki izvajajo postopek, ne zanima, kaj se je človeku dejansko zgodilo. Celoten azilni postopek je nepošten.

Że na samem začetku oziroma pri prvem stiku z uradno osebo prosilca za azil preslepijo z napačnim poimenovanjem postopka. Prosilcu (ki je dejansko v postopku prvega intervjuja) rečejo, da gre zgolj za postopek prijave prošnje za azil, identifikacijo osebe itd. Po tem kratkem postopku ljudje dobijo negative. Izkaže se, da je bil ta kratek postopek dejansko prvi intervju, izid katerega vpliva na celotni postopek obravnave.

Prvi intervju se izvaja takoj po prihodu prosilca (naslednji dan), ne glede na njegovo fizično ali psihološko stanje. Ljudje so pod velikim stresom zaradi poti in neprespanih noči. Formalno sicer dobimo seznam odvetnikov, ampak istočasno nam delavci Azilnega doma zatrjujejo, da so storitve odvetnikov drage in da moramo plačati tudi usluge prevajalcev. Zatrjujejo nam, da se lahko znajdemo tudi brez njih, ker smo v »demokratični državi pod mednarodno zaščito«. To, da obstajajo brezplačni profesionalni odvetniki, nam zamolčijo. Na ta način nam poskušajo vsiliti, da se prostovoljno oziroma nevede odpovemu pravni pomoči, do katere imamo pravico.

Od nas zahtevajo, da svoj problem povemo na kratko, ker naj bi pozneje dobili še eno priložnost za natančnejšo pripoved. Ko skušamo podrobneje razložiti svoje razloge za prošnjo za azil, nam skušajo to preprečiti. Pritiskajo na nas in zahtevajo, da je naša zgodba čim krajša. Prosilca za azil poskušajo zamotiti. Po končanem intervjuju zapisnik intervjuja naglas prebere prevajalec, pa še to zgolj v delih, kjer prosilec neposredno odgovarja na vprašanja. Prošnja prosilca, da bi dobil pisni prevod, se zavrne nemudoma in brez možnosti pritožbe. Netočnost prevoda se spremeni samo po protestu prosilca za azil. Delavci Azilnega doma pa ves čas ponavljajo, da bomo imeli možnost za popravke pri drugem intervjuju. Odveč je omeniti, da dokument, ki ga naglas prebere druga oseba, pušča ogromne možnosti za izkrivljanje informacij, nepravilnosti v prevodu ter namerne poneverbe. V tem postopku smo popolnoma odvisni od moralnih vrednot delavcev Azilnega doma, ki izvajajo intervju. Dodatno slabost predstavlja dejstvo, da človek, ki je zelo izčrpan, pod stresom in psihološkim pritiskom, brez zaščite odvetnika fizično ne more slediti vsebini hitro in naglas prebranega zapletenega intervjuja. Zapisnik intervjuja je zato večinoma povsem napačen, saj ne vsebuje vsega, kar smo povedali in ker sprevrača naše besede na način, da poslabša položaj prosilca. Istočasno nas delavci Azilnega doma prepričujejo, da je zavrnitev podpisa zapisnika intervjuja enaka zavrnitvi prošnje za azil. Zato smo na koncu prisiljeni podpisati nenatančni dokument v jeziku, ki ga ne razumemo.

Drugi intervju

Po prvem intervjuju se prosilec za azil znajde v najbolj negotovi situaciji, pod silovitim psihološkim pritiskom. Prosilec je prestrašen in popolnoma odvisen od simpatij osebja Azilnega doma. Pogoji življenja in odnosi med prosilci za azil in osebjem Azilnega doma se definirajo tako, kot da Azilni dom ni državna institucija, ampak nekakšno zasebno podjetje, kjer se vse odloča na ravni simpatije uprave do delavcev.

Odločitev o nadaljnji obravnavi se sprejme na podlagi pridobljenih informacij iz prvega intervjuja. Če po zaključku prvega intervjuja ni podlage za »negativ«, se začne psihološki pritisk na prosilca za azil in manipulacije postopka obravnave, ki se zavleče zaradi različnih nesmiselnih opravičil in banalnih razlogov. Uprava Azilnega doma in pooblaščene osebe z vsemi možnimi sredstvi prosilcem za azil dajo vedeti, da so ničvredni in nepomembni, da ne bodo dobili nobene pomoči in da je njihova prošnja za azil izguba časa. Večina prosilcev za azil zato poskuša pridobiti zaščito v drugih državah, od koder pa jih po Dublinski konvenciji deportirajo nazaj v Slovenijo in potem v domovino. V kolikor se jim uspe izogniti deportaciji, pa postanejo žrtev ilegalizacije in ostanejo na teritoriju Slovenije brez vseh dokumentov in s tem pravic. Obstajajo le redki primeri, da ljudem, ki so zbežali iz Republike Slovenije, nudijo pomoč v novih državah, zato je naša usoda (in nemalokrat tudi naša življenja) povsem odvisna od postopkov v Sloveniji.

Tako kot pri prvem, se tudi pri drugem in tretjem intervjuju prosilci za azil soočamo z naslednjimi nepravilnostmi, arbitrarnostmi in pritiski:

 Ponarejanje pridobljenih informacij.
 Odsotnost pisnega prevoda.
 Psihološki pritisk na prosilca in zastopnika.
 Prizadevanje inšpektorja, da bi zmedel prosilce med intervjujem.

Menimo, da se MNZ oziroma Azilni dom, ki ga predstavlja, pri obravnavi prošenj za azil giblje izven pravnega polja. Negativne odločitve se ne sprejemajo na podlagi zakonov in predpisov, ampak na podlagi emocij, »logičnih izhodišč«, predvidevanj in predpostavk o odsotnosti grožnje prosilcu, pa tudi na podlagi kriterija »verjamem ali ne verjamem«.

Azilni dom

Ob zgoraj navedenih kršitvah v postopku se prosilci za azil z nepravilnostmi in poniževanji srečujemo tudi v vsakdanjem življenju v Azilnem domu, ki ga upravlja (po navodilih MNZ) njegova administracija. Naj omenimo zgolj nekatere izmed njih:

 Prosilcem za azil je brez kakršne koli podlage omejeno gibanje po 22. uri. Ob 7.30 zjutraj so podvrženi samovoljnemu pregledu bivalnih prostorov. Takrat inšpektorji vdrejo v bivalne prostore, pri čemer se ne ozirajo na pravico do zasebnega življenja prosilcev za azil. Dejanja administracije Azilnega doma pomenijo psihološki pritisk in kršenje temeljnih človekovih pravic.
 Odsotnost pomoči s strani socialne službe, prosilec je prepuščen samemu sebi.
 Odsotnost informacij na katerem koli razumljivem jeziku.
 Odsotnost tiskanih medijev (časopis, revija), interneta, radia, televizije.
 Administracija proizvaja konflikte med prosilci za azil, na njih pa se odzove tako, da prosilce za azil obsoja, da so nestrpni do drugih kultur.
 Pravna pomoč je zgolj formalnost.
 Odsotnost nenadzorovanega prostora, kjer bi se prosilec sestal z odvetnikom, predstavniki nevladnih organizacij, neodvisnimi pravnimi svetovalci itd.
 Zdravniška pomoč se izvaja na zelo formalni ravni.
 Nezadostno prehranjevanje otrok (2 dcl mleka na dan).
 Otroški vrtec je zgolj formalnost.
 Najodločilnejši dejavnik v oskrbi z oblekami je simpatija osebja Azilnega doma.
 Možnost pranja perila je minimalna.
 Izobraževanje je tudi zgolj na formalni ravni.
 Različne tečaje izvajajo samo prostovoljci.
 Azilni dom umetno ustvarja probleme glede dovoljenja za izhod iz AD, pa tudi glede dovoljenja za izhod zaradi službe.
 Ni možnosti za razselitev, torej za bivanje izven Azilnega doma.
 Odnos do pritožb prosilcev za azil je zgolj formalnost.
 Nestrpnost administracije Azilnega doma do kakršnekoli kritike.
 Maščevanje za pritožbe in intervjuje v medijih. Opomini na podlagi lažnivih dejstev.
 V hišnem redu Azilnega doma je zapisano, da imajo prosilci za azil samo eno svobodo: svobodo religioznega obreda. Vsi ostali členi so obveznosti prosilcev za azil.
 Neutemeljeni pregledi prosilcev pri vstopu in izstopu iz Azilnega doma, pri pregledih so prisotni tudi otroci.
 Izginjanje dokumentov iz dosjejev prosilcev za azil.
 Neutemeljena predaja dosjejev od enega do drugega inšpektorja.
 Fizično nasilje varnostnikov in policistov PP Vič.
 Zapiranje prosilcev za azil v zaprti oddelek je nehumano in sluzi zastraševanju.
 Sam obstoj zaprtega oddelka znotraj azilnega doma je v nasprotju z mednarodnimi standardi človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Konkretne odločbe o pridržanju pa so arbitrarne in niso obrazložene.

Najbolj obžalujemo dejstvo, da zaradi tega sistema najbolj stradajo otroci, ki so priča vsem tem postopkom, negativnim odločbam in deportacijam in so hkrati njihova žrtev. V Azilnem domu so otroci izpostavljeni psihološkim obremenitvam, njihovo zdravstveno in psihološko stanje se slabša. Po deportaciji obstaja možnost, da otroci ostanejo brez staršev.

Velikokrat smo se v upanju po zaščiti naših pravic in svoboščin obrnili na različne organizacije, ki med drugim nudijo tudi pravno pomoč. O našem stanju smo obvestili tudi organe oblasti in uprave Republike Slovenije, med njimi Državni zbor RS, MNZ, Evropski parlament, UNHCR v Budimpešti, Varuhinjo človekovih pravic v RS, pa tudi medije – radio, TV, časopise in revije. Vladni organi na naše prošnje, pa tudi na obvestila in opozorila s strani medijev, niso reagirali.

Zahtevamo objektivno obravnavo naših postopkov, svobodo gibanja za prosilce za azil, možnost za integracijo v slovensko družbo in prenehanje represije nad prosilci za azil.

Socialni center Rog, Ljubljana, 22.3.2008