Ne bomo plačali njihove krize!

Participacija na dobičku: delavcem ali lastnikom

Medtem ko je svet zabredel v finančno in zdaj še gospodarsko recesijo, novi vladarji Slovenije razpravljajo o tem, ali naj uzakonijo obvezno udeležbo delavcev pri dobičku. Čeprav številne raziskave ugotavljajo heterogene pozitivne učinke takšne uvedbe na poslovno uspešnost podjetij, se zanimiv spor odvija med tistimi, ki verjamejo, da bi uzakonitev obvezne udeležbe pomenila nedopusten poseg v zasebno lastnino nad kapitalom, ter tistimi, ki zaradi rapidnega večanja teže človeške dodane vrednosti v podjetjih (neodvisno od finančnega kapitala) v drugačnih, postfordističnih okoliščinah ekonomije ne verjamejo več v enostransko prisvajanje rezultatov poslovanja v obliki zgolj finančnega kapitala, ki ga terjajo lastniki.

Prva dilema je torej, ali je nasprotovanje obvezni participaciji delavcev na dobičku v skladu z razumevanjem prisvajanja rezultatov poslovanja podjetja sploh v koraku s časom našega razumevanja kapitala, saj je ob finančnem že zdavnaj enakovreden status zadobil tudi »človeški« kapital in strukturni kapital, katerega nosilci niso lastniki, ampak delavci. Zaradi zastopanost takšnega intelektualnega kapitala je treba zaposlenim priznati tudi neko večjo in drugačno mero pravic pri upravljanju podjetij in prav tako pri finančni participaciji (na dobičku, pri notranjem lastništvu).

To je en vidik zgodbe. Drugi je, da tisti, ki nasprotujejo obvezni participaciji na dobičku, npr. stranka LDS, to počnejo po defaultu, ne da bi navedli in opredelili vse preostale okoliščine, saj pravijo tole: »Za nas ni sprejemljivo, da je to obvezno v vsakem primeru, brez opredeljenih ostalih okoliščin.« Obvezna participacija torej ni samoumevna kar tako. Kot da to ni dovolj, pa v LDS pravijo še, da bodo v njej »nasprotovali tudi omejitvam menedžerskih plač, nagrad in sejnin v zasebnih podjetjih.«

Stališče pred nas postavlja dve dilemi. Prva je, ali je obvezna participacija na dobičku dobro utemeljena s politično in ekonomsko ideologijo tistih, ki jo zanikajo. Druga je, ali je nadaljevanje stališča (naprotovanje omejitvam menedžerskih plač) notranje koherentno s prvim stališčem. Zdi se, da LDS pogrne na obeh točkah, na interni logiki libertarnosti in zavezanosti idejnim tvorcem liberalizma in hkrati glede konsistence v obeh protipostavljenih stališčih. Najprej k prvemu. Vzemimo za izhodišče misel F. Hayeka in R. Nozicka. Bazični utemeljitelji liberalizma na področju ekonomije, politične filozofije in morale se kajpak sklicujejo na svobodo posameznika in neko zelo radikalno pojmovanje pravičnosti. Hayek zagovarja stališče, da družbena pravičnost sploh ne obstaja in da so pravični ali nepravični zgolj posamezniki. Vendar, kaj to pomeni z vidika participacije na dobičku? Da bi porazdeljevanje dobrin ne smelo biti stvar družbenega dogovora ali celo zakonov, temveč dogovora med posamezniki nekega partikularnega podjetja (torej lastniki, menedžerji in delavci)! In kaj bi dejal Nozick? Sleherna pravica do lastnine po njegovem ne more biti sporna, če smo do nje prišli po legalni poti, toda delitev lastnine ne sme biti zadeva zakonodajne ali druge intervencije od zunaj, temveč stvar dogovora med svobodnimi igralci na kapitalističnem trgu. Zastavek obeh je jasen: le resnično neomejeni kapitalizem lahko na koncu pripelje do pravične družbe. Kaj bi torej Hayek in Nozick porekla o obvezni participaciji na dobičku? Verjetno ji ne bi mogla nasprotovati (saj je stvar dogovora posameznih igralcev na trgu), hkrati pa bi zanikala regulacijo participacije s strani države. S tem se ujema Nozickova trditev, da je tiranska vsaka država, ki ne dovoli kapitalističnih dejanj med odraslimi, ki se s temi dejanji strinjajo.

Je to kaj drugače od koalicijske vladajoče stranke LDS? Ki ne nasprotuje udeležbi delavcev na dobičku kar tako, temveč obvezni udeležbi, torej vmešavanju države? Zdi se, da ne. Toda razlika je očitna: v skladu z isto idejo bodo morale biti tudi menedžerske plače, sejnine in nagrade stvar dogovorov subjektov na prostem trgu. Quod licet Iovi, non licet bovi? Omejevanje takih plač implicira prepoved in je s tem stvar zakonodajne intervencije. V skladu z idejo samolastniška, minimalne države in podobnimi koncepti torej LDS ne more imeti obojega – to have a cake and to eat it – po eni strani delavec (zaposleni) nima obvezne pravice razpolaganja s sadovi svojega dela, kapitalist pa si brez zadržka jemlje pravico, da pospravi v žep presežno vrednost delavčevega dela.

Takšna »nekonsistenca« je izraz popolnoma nepravične drže in stališče, ki bi ga moral kritizirati vsak polnokrvni liberalec, skupaj pa vsi, če nam takšni liberalci vladajo.

Boris Vezjak

Ne bomo plačali njihove krize!

novo na portalih gibanj