27. aprila 2013 smo za nekaj ur ponovno oživeli že dolgo zapuščene prostore Kina Triglav. Stavba je že od leta 2010 v lasti Selezijanskega doma Kodeljevo, kateremu je bila predana v last po denacionalizacijskem postopku, pri čemer lokalna skupnost ni imela nobene možnosti, da bi vplivala na odločanje o rabi prostora, ki je bil pred tem skupen. Žalostna usoda Kina Triglav je tpipičen primer prilaščanja skupnega na račun siromašenja skupnosti zaradi partikularnih interesov. V odtujenih kinodvoranah, nedostopnih stanovanjiih in propadajočih poslopjih je na delu sistematično razgrajevanje skupnega s strani kapitala in izključno v njegovem interesu.

Z direktno akcijo začasne zasedbe smo pokazali, da v mestu obstaja veliko število popolnoma uporabnih, vendar osamljenih in zapuščenih prostorov in potrdili, da si jih lahko vzamemo nazaj ter jih napolnimo z vsebinami, ki izhajajo iz potreb skupnosti. Prav tako smo z zasedbo opozorili na pomanjkanje odprtih avtonomnih prostorov za delovanje različnih skupnostnih pobud oziroma na nemogoče pogoje, v katerih so zaradi oholosti mestnih oblasti prisiljeni delovati obstoječi. In nenazadnje z zasedbo odpiramo vprašanje naraščajoče stanovanjske stiske, saj si nas vedno več le stežka privošči streho nad glavo. Kot nesprejemljiv paradoks doživljamo prostore kot je kino Triglav, ki propadajo, medtem ko na drugi strani potrebe skupnosti po samoorganizaciji naraščajo.

Ta paradoks nas je spodbudil k raziskovanju terena zapuščenih oziroma neuporabljanih prostorov, na podlagi katerega ugotavljamo, da je vzrok tega stanja prevlada partikularnih interesov kapitala v procesih upravljanja s prostorom. Pri teh procesih, v katerih mestne in državne oblasti delujejo z roko v roki s kapitalom, gre za sistematično izvajanje sistemskega nasilja, ki se kaže v razlaščanju množic, na račun bogatenja peščice; odraža se v razslojevanju mesta in zapiranju javnih prostorov, nad katerimi prevzema oblast kapital. Da bi lahko gradbena podjetja, banke, privatniki in drugi še naprej kovali svoje dobičke, je namreč nujno, da najprej ustvarijo lažno pomanjkanje. Slednje je učinek privatizacije, ki nasilno uveljavlja primat privatnih interesov nad potrebami skupnosti. Privatizacija družbenega bogastva, ki ga vsi ustvarjamo, je zavzetje, je kraja. In to takšna, ki je v prevladujoči ideologiji lastnine, sprejeta kot legitimna. Privatizacija vodi v komercializacijo celote družbenega življenja, torej na redukcijo neizmernega bogastva človeka, skupnosti in dejavnosti na golo prodajno vrednost. To pa nadalje do številnih paradoksov v družbi, ki jih zaradi trdne vere v lastnino praktično več nismo zmožni videti.

Sedanja kriza ne izvira iz pomanjkanja virov, temveč iz njihove razporeditve v družbi, ki je takšna, da mnogim ti niso dostopni. Zapuščeni prostori nazorno kažejo, da je pomanjkanje umetno ustvarjeno, zasedba Kina Triglav pa je pokazala, da viri so, le vzeti si jih je treba in začeti upravljati z njimi – direktno demokratično, od spodaj navzgor, izhajajoč iz naših potreb in želja. Rešitev iz ekonomske krize ni v poglabljanju procesov izrivanja iz družbe , kot si želijo naši oblastniki, temveč samo z prerazporeditvijo skupnega, ki bo upoštevala že dolgo pozabljene skupne interese.

Z direktno akcijo smo pokazali, da prostori nimajo samo tržne vrednosti, temveč jih je možno z malo kreativnosti uporabiti za skupne potrebe. Prav tako smo pokazali, da ne potrebujemo predstavnikov, od katerih bi zahtevali ali na katere bi delegirali organiziranje - pokazali smo, da je dovolj, če izhajamo iz svojih teles, lastnih analiz situacije in si neposredno vzamemo, kar potrebujemo.

Spodbujamo VSE, ki čutijo potrebo po avtonomnih skupnih prostorih, VSE, ki jih pesti stanovanjska stiska in VSE, ki imajo dovolj razlaščanja, naj začnejo raziskovati to bizarno stanje, se pogovarjajo o svojih odkritjih, iščejo primere takšnih prostor v lokalnih skupnostih in jih začnejo zasedati.

Se vidimo na naslednji zasedbi!

Vstajnice in vstajniki